Page 47 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 47
Okoljska uspešnost podjetij 47
pešnost, se empiričnih rezultatov ne more verodostojno medsebojno pri-
merjati.
Trumpp idr. (2013) nadalje pojasnjujejo, da je kljub razlikam v de-
finicijah okoljske uspešnosti pri vseh opazna skupna lastnost: definici-
je okoljske uspešnosti se osredotočajo na rezultate dejavnosti manage-
menta glede na naravno okolje, prav tako kot na te dejavnosti same. To
ustreza definiciji okoljske uspešnosti, ki jo navaja ISO 14031, in sicer, da
je okoljska uspešnost rezultat upravljanja okoljskih vidikov organizacije
(ISO 14031:1999 (E) 1999). Ta definicija je kratka in jedrnata in tako iz-
polnjuje zahteve dobre definicije. Lahko jo obravnavamo kot konsenzual-
no definicijo, ki združuje ključne kvalitete različnih akademskih defini-
cij (Trumpp idr. 2013).
Poleg zgornje sta Klassen and Whybark (1999) podala definicijo o
okoljski uspešnosti podjetja, ki sloni na kvantitativnem zmanjšanju ko-
ličine onesnaževal, ki jih podjetje izloča v okolje. Ta je nam najbližja, saj
naša raziskava z Indeksom okoljske uspešnosti ugotavlja spremembo izlo-
čenih emisij v okolje relativno glede na obseg proizvodnje in tako določa,
ali je bilo podjetje okoljsko uspešno ali ne.
Pregled pristopov za presojanje okoljske uspešnosti
Ocenjevanje okoljskega delovanja podjetij dobiva vse večji pomen, zato so
metode vrednotenja postale pomemben pristop ocenjevanja in mnoge or-
ganizacije ter finančne službe razvijajo vsaka svoje metode. Bistvena teža-
va pri vrednotenju okoljskega poslovanja podjetij je v tem, da prihaja do
informacijske asimetrije. Kupci, investitorji in ostali deležniki niso spo-
sobni oceniti okoljskih prizadevanj podjetij zato, ker nimajo dostopa do
relevantnih informacij. Verodostojne informacije, na osnovi katerih lah-
ko ovrednotimo okoljsko delovanje podjetij, so zato ključnega pomena.
Svetovni splet danes sicer dopušča veliko večjo transparentnost in dostop
do informacij, toda kupci in investitorji ne morejo dostopiti do vseh rele-
vantnih podatkov, zato so potrebni vmesniki za posredovanj informacij
(Windolph 2011). Težava pri ocenjevanju okoljske uspešnosti je dobro do-
kumentirana v literaturi (Clarkson, Richardson in Vasvari 2008).
Na globalnem nivoju je z namenom ocenjevanja okoljskega delo-
vanja oblikovanih vrsta modelov, kot so Environmental Performan-
ce Index (EPI), Environmental Sustainability Index (ESI) pa slovenski
KURA – Kazalci Uravnoteženega Razvoja. Vsi se osredotočajo na pre-
sojanje okoljske uspešnosti na nivoju držav, niso pa oblikovani za ocenje-
vanje podjetij. Poleg teh so oblikovani tudi pristopi za ocenjevanje okolj-
skega delovanja podjetij. V ta namen je bilo narejenih veliko modelov, ki
pešnost, se empiričnih rezultatov ne more verodostojno medsebojno pri-
merjati.
Trumpp idr. (2013) nadalje pojasnjujejo, da je kljub razlikam v de-
finicijah okoljske uspešnosti pri vseh opazna skupna lastnost: definici-
je okoljske uspešnosti se osredotočajo na rezultate dejavnosti manage-
menta glede na naravno okolje, prav tako kot na te dejavnosti same. To
ustreza definiciji okoljske uspešnosti, ki jo navaja ISO 14031, in sicer, da
je okoljska uspešnost rezultat upravljanja okoljskih vidikov organizacije
(ISO 14031:1999 (E) 1999). Ta definicija je kratka in jedrnata in tako iz-
polnjuje zahteve dobre definicije. Lahko jo obravnavamo kot konsenzual-
no definicijo, ki združuje ključne kvalitete različnih akademskih defini-
cij (Trumpp idr. 2013).
Poleg zgornje sta Klassen and Whybark (1999) podala definicijo o
okoljski uspešnosti podjetja, ki sloni na kvantitativnem zmanjšanju ko-
ličine onesnaževal, ki jih podjetje izloča v okolje. Ta je nam najbližja, saj
naša raziskava z Indeksom okoljske uspešnosti ugotavlja spremembo izlo-
čenih emisij v okolje relativno glede na obseg proizvodnje in tako določa,
ali je bilo podjetje okoljsko uspešno ali ne.
Pregled pristopov za presojanje okoljske uspešnosti
Ocenjevanje okoljskega delovanja podjetij dobiva vse večji pomen, zato so
metode vrednotenja postale pomemben pristop ocenjevanja in mnoge or-
ganizacije ter finančne službe razvijajo vsaka svoje metode. Bistvena teža-
va pri vrednotenju okoljskega poslovanja podjetij je v tem, da prihaja do
informacijske asimetrije. Kupci, investitorji in ostali deležniki niso spo-
sobni oceniti okoljskih prizadevanj podjetij zato, ker nimajo dostopa do
relevantnih informacij. Verodostojne informacije, na osnovi katerih lah-
ko ovrednotimo okoljsko delovanje podjetij, so zato ključnega pomena.
Svetovni splet danes sicer dopušča veliko večjo transparentnost in dostop
do informacij, toda kupci in investitorji ne morejo dostopiti do vseh rele-
vantnih podatkov, zato so potrebni vmesniki za posredovanj informacij
(Windolph 2011). Težava pri ocenjevanju okoljske uspešnosti je dobro do-
kumentirana v literaturi (Clarkson, Richardson in Vasvari 2008).
Na globalnem nivoju je z namenom ocenjevanja okoljskega delo-
vanja oblikovanih vrsta modelov, kot so Environmental Performan-
ce Index (EPI), Environmental Sustainability Index (ESI) pa slovenski
KURA – Kazalci Uravnoteženega Razvoja. Vsi se osredotočajo na pre-
sojanje okoljske uspešnosti na nivoju držav, niso pa oblikovani za ocenje-
vanje podjetij. Poleg teh so oblikovani tudi pristopi za ocenjevanje okolj-
skega delovanja podjetij. V ta namen je bilo narejenih veliko modelov, ki
