Page 58 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 58
Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti
čiti na način in v rokih, določenih s predpisi. V Sloveniji morajo okoljske
podatke podjetja poročati Agenciji za varstvo okolja, ARSO. Tako AR-
SO-va podatkovna zbirka predstavlja edini vir podatkov, kjer so zbrani in
urejeni emisijski podatki podjetij, zavezancev (povzročiteljev). Dodatno
potrditev verodostojnosti teh podatkov nam dajejo kazalniki okolja v Slo-
veniji, ki omogočajo mednarodno primerjavo med državami. Večina tu
uporabljenih vrednosti izhaja iz ARSO-ve baze podatkov.
V metodološkem delu kazalnikov Nevarni odpadki, ARSO (2010),
in Izpusti delcev v zrak, ARSO (2013c), je podana tudi samoevalvacija ka-
kovosti kazalnika; navedeno je, da so podatki zanesljivi. Podatke iz teh
zbirk uporabljamo tudi v naši raziskavi.
To ne pomeni, da omenjeni podatki niso brez pomanjkljivosti. Ome-
jitve vidimo predvsem v tem, da so zbirke podatkov neredko pomanjklji-
58 ve. Fašing (2014b), Zupančič (2014) in Žitko Štemberger (2014b) namreč
pojasnjujejo, da zavezance, ki niso pravočasno poslali podatkov o emisi-
jah, ponovno pozovejo, da to storijo. Če podatki zamudnikov prispejo v
predvidenem času, jih vključijo v podatkovno zbirko, sicer pa zbirko zap-
rejo in ne vnašajo podatkov, ki so prispeli naknadno. Prav zato so pogoste
vrzeli v emisijskih podatkih podjetja v določenih letih, kar zelo otežkoča
izdelavo longitudinalne analize, ko želimo primerjati emisijske podatke
podjetij za nekaj zaporednih let. Z omenjeno težavo smo se v naši razi-
skavi soočili tudi sami, saj je bil vzorec podjetij zaradi navedenega moč-
no skrčen.
Sicer se manjkajoči podatki pojavljajo tako zaradi malomarnosti pod-
jetij kot zaradi tega, ker je podjetje zaradi trajnih izboljšav v svoji tehno-
logiji toliko zmanjšalo svoje emisije, da niso več zavezanci za poročanje in
so bili na osnovi odobritve regulatorja izbrisani kot zavezanci za poroča-
nje za določeno emisijo. Razlika med njimi je opazna v kontinuiteti po-
ročanja, medtem ko se pri prvem vrzeli v podatkih pojavljajo neredno, le
v posameznih letih se pri slednjih od določenega leta podatki za določe-
no emisijo ne pojavljajo več. V primeru, ko je podjetje še zavezanec, njego-
ve emisije pa so v določenem letu pod pragom poročanja, je dolžan za to
emisijo v poročilu navesti vrednost nič (0) (Fašing 2014b, Zupančič 2014,
Žitko Štemberger 2014b).
Druga omejitev emisijskih podatkov je ta, da se pri podatkovnih zbir-
kah emisij v zrak in vodo ne vodijo ločene evidence za nevarne in nene-
varne emisije. Ločeno vodenje evidenc za nevarne odpadke je vodeno pri
odpadkih, kar omogoča ustreznejši izbor okoljskih kazalnikov za anali-
ze in učinkovito spremljanje sprememb nevarnih emisij in odpadkov pri
podjetjih.
čiti na način in v rokih, določenih s predpisi. V Sloveniji morajo okoljske
podatke podjetja poročati Agenciji za varstvo okolja, ARSO. Tako AR-
SO-va podatkovna zbirka predstavlja edini vir podatkov, kjer so zbrani in
urejeni emisijski podatki podjetij, zavezancev (povzročiteljev). Dodatno
potrditev verodostojnosti teh podatkov nam dajejo kazalniki okolja v Slo-
veniji, ki omogočajo mednarodno primerjavo med državami. Večina tu
uporabljenih vrednosti izhaja iz ARSO-ve baze podatkov.
V metodološkem delu kazalnikov Nevarni odpadki, ARSO (2010),
in Izpusti delcev v zrak, ARSO (2013c), je podana tudi samoevalvacija ka-
kovosti kazalnika; navedeno je, da so podatki zanesljivi. Podatke iz teh
zbirk uporabljamo tudi v naši raziskavi.
To ne pomeni, da omenjeni podatki niso brez pomanjkljivosti. Ome-
jitve vidimo predvsem v tem, da so zbirke podatkov neredko pomanjklji-
58 ve. Fašing (2014b), Zupančič (2014) in Žitko Štemberger (2014b) namreč
pojasnjujejo, da zavezance, ki niso pravočasno poslali podatkov o emisi-
jah, ponovno pozovejo, da to storijo. Če podatki zamudnikov prispejo v
predvidenem času, jih vključijo v podatkovno zbirko, sicer pa zbirko zap-
rejo in ne vnašajo podatkov, ki so prispeli naknadno. Prav zato so pogoste
vrzeli v emisijskih podatkih podjetja v določenih letih, kar zelo otežkoča
izdelavo longitudinalne analize, ko želimo primerjati emisijske podatke
podjetij za nekaj zaporednih let. Z omenjeno težavo smo se v naši razi-
skavi soočili tudi sami, saj je bil vzorec podjetij zaradi navedenega moč-
no skrčen.
Sicer se manjkajoči podatki pojavljajo tako zaradi malomarnosti pod-
jetij kot zaradi tega, ker je podjetje zaradi trajnih izboljšav v svoji tehno-
logiji toliko zmanjšalo svoje emisije, da niso več zavezanci za poročanje in
so bili na osnovi odobritve regulatorja izbrisani kot zavezanci za poroča-
nje za določeno emisijo. Razlika med njimi je opazna v kontinuiteti po-
ročanja, medtem ko se pri prvem vrzeli v podatkih pojavljajo neredno, le
v posameznih letih se pri slednjih od določenega leta podatki za določe-
no emisijo ne pojavljajo več. V primeru, ko je podjetje še zavezanec, njego-
ve emisije pa so v določenem letu pod pragom poročanja, je dolžan za to
emisijo v poročilu navesti vrednost nič (0) (Fašing 2014b, Zupančič 2014,
Žitko Štemberger 2014b).
Druga omejitev emisijskih podatkov je ta, da se pri podatkovnih zbir-
kah emisij v zrak in vodo ne vodijo ločene evidence za nevarne in nene-
varne emisije. Ločeno vodenje evidenc za nevarne odpadke je vodeno pri
odpadkih, kar omogoča ustreznejši izbor okoljskih kazalnikov za anali-
ze in učinkovito spremljanje sprememb nevarnih emisij in odpadkov pri
podjetjih.
