Page 54 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 54
Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti
o izbranih emisijah v zrak. Ti so CO, SO2, prah, NOx. Podatke o emisi-
jah za posamezne obrate sta zbrala iz objav na hidrometeorološkem inšti-
tutu. Podatke emisij po posameznih obratih sta nato agregirala v skupne
podatke na nivoju podjetij. Tako sta jih lahko primerjala z drugimi vrsta-
mi podatkov, npr. finančnimi, ki so bili podani le za nivo podjetja in ne
za nivo posameznih obratov.
Med zgoraj navedenimi pristopi oz. modeli za ugotavljanje okoljske
uspešnosti smo izluščili tri vrste pristopov. V prvi skupini so raziskave, ki
temeljijo na podatkih, pridobljenih na osnovi samoevalvacije podjetij. V
drugi skupini so tiste raziskave, kjer raziskovalci uporabljajo podatke, pri-
dobljene kot rezultate predhodnih analiz, ki so jih opravile podporne in-
stitucije, kot je npr. IRRC. V tretji skupini raziskovalci sami zbirajo po-
datke iz javno dosegljivih podatkovnih zbirk. V nadaljevanju podajamo
54 naša stališča do navedenih pristopov.
V prvi skupini so pristopi, kjer so avtorji (Xie in Hayase 2007); Dar-
nall 2009) pošiljali vprašalnike vodstvenemu kadru v podjetjih o okolj-
skih emisijah, porabi energentov oz. o tem, ali so njihova podjetja dožive-
la spremembe na področju okoljske problematike. Tudi DJSI (DJSI 2011)
pridobiva informacije tako, da pošilja vprašalnike podjetjem, poleg tega
pa analizira tudi okoljska poročila, ki so prav tako rezultat samoevalvacije
podjetij oz. pridobiva podatke iz drugih sekundarnih virov, kot so spletne
strani podjetij in objave v medijih. Tudi Nakao idr. (2007) so v raziskavo
vključili le tista podjetja, ki so imela oceno presojevalne agencije Nikkei
Environmental Management Survey. Ti pošiljajo vprašalnike podjetjem
oz. analizirajo njihova okoljska poročila (Nikkei Environmental Mana-
gement Survey 2013). Na temelju teh podatkov, ki so zasnovani na samoe-
valvaciji podjetij, pripravijo ocene o okoljski uspešnosti podjetja.
V tovrstnih pristopih je zaznati pomanjkljivost v verodostojnosti na
tak način pridobljenih informacij, saj je večina teh pridobljenih na osnovi
samoevalvacij podjetij. Tako se pridružujemo mnenju Windolph (2011),
ki zaključuje, da je verodostojnost informacij, ki jih sporočajo podjetja,
vprašljiva, ker podjetja objavljajo sebi najbolj ugodne informacije, da ne
bi imela negativnega vpliva na svojo konkurenčno pozicijo. Težava, ki se
pojavlja pri tovrstnih pristopih, je nizka odzivnost podjetij na vprašalni-
ke (Xie in Hayase 2007). Aktualno ob tem je tudi razmišljanje Windolph
(2011), ki razlaga, da zaradi nizke odzivnosti podjetij presojevalne agen-
cije same izpolnjujejo svoje vprašalnike s podatki iz javno objavljenih vi-
rov, spletnih strani in okoljskih poročil podjetij. Do navedenih pristopov
so kritični tudi Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes (2004), ki pojasnjuje-
jo, da so podatki, pridobljeni iz okoljskih poročil podjetij, osnova za raz-
o izbranih emisijah v zrak. Ti so CO, SO2, prah, NOx. Podatke o emisi-
jah za posamezne obrate sta zbrala iz objav na hidrometeorološkem inšti-
tutu. Podatke emisij po posameznih obratih sta nato agregirala v skupne
podatke na nivoju podjetij. Tako sta jih lahko primerjala z drugimi vrsta-
mi podatkov, npr. finančnimi, ki so bili podani le za nivo podjetja in ne
za nivo posameznih obratov.
Med zgoraj navedenimi pristopi oz. modeli za ugotavljanje okoljske
uspešnosti smo izluščili tri vrste pristopov. V prvi skupini so raziskave, ki
temeljijo na podatkih, pridobljenih na osnovi samoevalvacije podjetij. V
drugi skupini so tiste raziskave, kjer raziskovalci uporabljajo podatke, pri-
dobljene kot rezultate predhodnih analiz, ki so jih opravile podporne in-
stitucije, kot je npr. IRRC. V tretji skupini raziskovalci sami zbirajo po-
datke iz javno dosegljivih podatkovnih zbirk. V nadaljevanju podajamo
54 naša stališča do navedenih pristopov.
V prvi skupini so pristopi, kjer so avtorji (Xie in Hayase 2007); Dar-
nall 2009) pošiljali vprašalnike vodstvenemu kadru v podjetjih o okolj-
skih emisijah, porabi energentov oz. o tem, ali so njihova podjetja dožive-
la spremembe na področju okoljske problematike. Tudi DJSI (DJSI 2011)
pridobiva informacije tako, da pošilja vprašalnike podjetjem, poleg tega
pa analizira tudi okoljska poročila, ki so prav tako rezultat samoevalvacije
podjetij oz. pridobiva podatke iz drugih sekundarnih virov, kot so spletne
strani podjetij in objave v medijih. Tudi Nakao idr. (2007) so v raziskavo
vključili le tista podjetja, ki so imela oceno presojevalne agencije Nikkei
Environmental Management Survey. Ti pošiljajo vprašalnike podjetjem
oz. analizirajo njihova okoljska poročila (Nikkei Environmental Mana-
gement Survey 2013). Na temelju teh podatkov, ki so zasnovani na samoe-
valvaciji podjetij, pripravijo ocene o okoljski uspešnosti podjetja.
V tovrstnih pristopih je zaznati pomanjkljivost v verodostojnosti na
tak način pridobljenih informacij, saj je večina teh pridobljenih na osnovi
samoevalvacij podjetij. Tako se pridružujemo mnenju Windolph (2011),
ki zaključuje, da je verodostojnost informacij, ki jih sporočajo podjetja,
vprašljiva, ker podjetja objavljajo sebi najbolj ugodne informacije, da ne
bi imela negativnega vpliva na svojo konkurenčno pozicijo. Težava, ki se
pojavlja pri tovrstnih pristopih, je nizka odzivnost podjetij na vprašalni-
ke (Xie in Hayase 2007). Aktualno ob tem je tudi razmišljanje Windolph
(2011), ki razlaga, da zaradi nizke odzivnosti podjetij presojevalne agen-
cije same izpolnjujejo svoje vprašalnike s podatki iz javno objavljenih vi-
rov, spletnih strani in okoljskih poročil podjetij. Do navedenih pristopov
so kritični tudi Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes (2004), ki pojasnjuje-
jo, da so podatki, pridobljeni iz okoljskih poročil podjetij, osnova za raz-
