Page 53 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 53
Okoljska uspešnost podjetij 53
emisije v vodo; celotna poraba vode in celotna poraba energije (Berkho-
ut idr. b. l.).
Wagner idr. (2002), ki so v svoji študiji sicer izhajali iz projekta
MEPI, so del podatkov zbrali tudi z lastno raziskavo. Tako so za ugotav-
ljanje okoljske uspešnosti podjetij v okviru papirne dejavnosti analizira-
li okoljske kazalnike: SO2, NOx kot emisije v zrak in KPK kot emisije v
vodo za triletno obdobje (1995–1997), te podatke pa postavili v razmerje
s proizvedenim papirjem.
Za raziskavo MEPI so podatke za emisije podjetij pridobili iz okolj-
skih poročil EMAS v primerih, da so podjetja imela EMAS certifikate,
od panožnih združenj, predvsem pa iz podatkovnih zbirk emisij javnih
institucij kot npr. Dutch Emission Inventory, UK Pollution Inventory
(Tyteca idr. 2002).
Levy (1995) je obravnaval okoljsko uspešnost vzorca ameriških pod-
jetij, ki so bila zajeta v raziskavo UNCTC (United Nations Centre on
Transnational Corporations, 1993). Okoljsko uspešnost so merili kot
spremembo v količini izločenih strupenih emisij v štiriletnem obdobju.
Te podatke so pridobili na Ameriški agenciji za okolje, in sicer v t. i. bazi
podatkov TRI (Toxic Chemical Release Inventory), ki predstavlja podat-
kovno bazo strupenih emisij iz kemičnih snovi, ki jo ureja ameriška agen-
cija za okolje. Iz te baze sta črpala tudi Konar in Cohen (1997) in prav
tako primerjala emisije za obdobje štirih let, ob tem pa postavila emisi-
je v razmerje do prihodkov podjetja in s tem normalizirala emisije glede
na velikost podjetja. Prav tako podatke iz baze TRI uporablja tudi Patten
(2002), ki analizira emisijske podatke vzorca 131 podjetij, izločenih v letu
1988, ki jih nato deli s prihodki podjetij istega leta in normalizira okoljske
podatke na velikost podjetja. Klassen in Whybark (1999) sta za ugotavlja-
nje okoljske uspešnosti podjetij vzela podatke o strupenih emisijah tudi
iz zgoraj navedene baze.
Clarkson, Richardson in Vasvari (2008) so za ocenjevanje okoljske us-
pešnosti podjetij uporabili dva pristopa. Prvi izračuna odstotek reciklira-
nih oz. drugače predelanih nevarnih odpadkov do celotne vrednosti proi-
zvedenih nevarnih odpadkov podjetja (tj. delež recikliranosti). Ta pristop
so uporabili tudi v raziskavi Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes (2004).
Dopolnitev temu je uporaba dodatnega pristopa, ki je izračunan kot raz-
merje količine strupenih emisij do prihodkov od prodaje (TRI/prodaja),
ki ponazarja količino strupenih izpustov na vsakih tisoč dolarjev prodaje
za vsako podjetje posebej.
V raziskavi, ki sta jo opravila Earnhart in Lizal (2007) za ugotavlja-
nje upravljanja varovanja okolja na nivoju podjetij, sta pridobili podatke
emisije v vodo; celotna poraba vode in celotna poraba energije (Berkho-
ut idr. b. l.).
Wagner idr. (2002), ki so v svoji študiji sicer izhajali iz projekta
MEPI, so del podatkov zbrali tudi z lastno raziskavo. Tako so za ugotav-
ljanje okoljske uspešnosti podjetij v okviru papirne dejavnosti analizira-
li okoljske kazalnike: SO2, NOx kot emisije v zrak in KPK kot emisije v
vodo za triletno obdobje (1995–1997), te podatke pa postavili v razmerje
s proizvedenim papirjem.
Za raziskavo MEPI so podatke za emisije podjetij pridobili iz okolj-
skih poročil EMAS v primerih, da so podjetja imela EMAS certifikate,
od panožnih združenj, predvsem pa iz podatkovnih zbirk emisij javnih
institucij kot npr. Dutch Emission Inventory, UK Pollution Inventory
(Tyteca idr. 2002).
Levy (1995) je obravnaval okoljsko uspešnost vzorca ameriških pod-
jetij, ki so bila zajeta v raziskavo UNCTC (United Nations Centre on
Transnational Corporations, 1993). Okoljsko uspešnost so merili kot
spremembo v količini izločenih strupenih emisij v štiriletnem obdobju.
Te podatke so pridobili na Ameriški agenciji za okolje, in sicer v t. i. bazi
podatkov TRI (Toxic Chemical Release Inventory), ki predstavlja podat-
kovno bazo strupenih emisij iz kemičnih snovi, ki jo ureja ameriška agen-
cija za okolje. Iz te baze sta črpala tudi Konar in Cohen (1997) in prav
tako primerjala emisije za obdobje štirih let, ob tem pa postavila emisi-
je v razmerje do prihodkov podjetja in s tem normalizirala emisije glede
na velikost podjetja. Prav tako podatke iz baze TRI uporablja tudi Patten
(2002), ki analizira emisijske podatke vzorca 131 podjetij, izločenih v letu
1988, ki jih nato deli s prihodki podjetij istega leta in normalizira okoljske
podatke na velikost podjetja. Klassen in Whybark (1999) sta za ugotavlja-
nje okoljske uspešnosti podjetij vzela podatke o strupenih emisijah tudi
iz zgoraj navedene baze.
Clarkson, Richardson in Vasvari (2008) so za ocenjevanje okoljske us-
pešnosti podjetij uporabili dva pristopa. Prvi izračuna odstotek reciklira-
nih oz. drugače predelanih nevarnih odpadkov do celotne vrednosti proi-
zvedenih nevarnih odpadkov podjetja (tj. delež recikliranosti). Ta pristop
so uporabili tudi v raziskavi Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes (2004).
Dopolnitev temu je uporaba dodatnega pristopa, ki je izračunan kot raz-
merje količine strupenih emisij do prihodkov od prodaje (TRI/prodaja),
ki ponazarja količino strupenih izpustov na vsakih tisoč dolarjev prodaje
za vsako podjetje posebej.
V raziskavi, ki sta jo opravila Earnhart in Lizal (2007) za ugotavlja-
nje upravljanja varovanja okolja na nivoju podjetij, sta pridobili podatke
