Page 55 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 55
Okoljska uspešnost podjetij 55
vrstitev podjetij v rang lestvice presojevalnih agencij, kot je CEP. Takšno
rangiranje je zato vprašljivo.
V drugi sklop pristopov sodijo raziskave (Filbeck in Gorman 2004;
Hart in Ahuja 1996; Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes 2004), ki se v
svojih raziskavah oskrbujejo s podatki, pridobljenimi s podpornih insti-
tucij, kot je npr. IRRC. Ta inštitut pripravlja različne indekse, kot npr. in-
deks emisijske učinkovitosti, v katerem so toksične emisije postavljene v
razmerje do prihodkov podjetja, ali npr. indeks, ki predstavlja delež reci-
kliranih nevarnih odpadkov do celotne količine nastalih nevarnih od-
padkov v podjetju. Tega pri svojih analizah uporabljajo avtorji Al-Tuwaij-
ri, Christensen in Hughes (2004).
Izpostavlja se vprašanje o jasnosti predelanih podatkov, ki si jih pod-
porne oz. presojevalne institucije prenašajo med seboj, jih po svoje ure-
jajo in predelujejo. Prav zato pritrjujemo mnenju avtorjev Schultze in
Trommer (2012), ki razlagata, da so verodostojni pristopi oz. modeli od-
visni od razpoložljivosti izvirnih, tj. surovih podatkov. Kot pojasnjuje
Windolph (2011), obstaja veliko presojevalnih agencij, ki uporabljajo raz-
lične načine obdelave okoljskih podatkov zaradi svoje različne percepcije
okoljske problematike, predvsem pa zaradi različnih interesov. Tako smo
kritični tudi do navedenega modela.
V tretji sklop modelov za ugotavljanje okoljske uspešnosti podjetij so-
dijo pristopi, ki uporabljajo izvirne, tj. surove podatke emisij, odpadkov,
porabe energije in vode ipd. Te raziskovalci pridobijo predvsem iz podat-
kovnih zbirk emisij, ki so globalno dosegljive v javnih institucijah, kot so
nacionalne agencije za okolje.
Navajamo primere različnih pristopov avtorjev te skupine. Tako so se
Wagner idr. (2002) opredelili za analizo le ene panoge, tj. papirne dejav-
nosti, in analizirali podjetja s sklopom okoljskih kazalnikov za emisije v
zrak in vodo. Avtorji Berkhout idr. (b. l.) so zajeli širši izbor panog papir-
ne industrije, umetnih gnojil in električne energije. Podjetja so bila ana-
lizirana z izborom okoljskih kazalnikov za zrak, vodo in odpadke. Naše
mnenje pri tem je, da je vrednotenje okoljske uspešnosti za posamezno pa-
nogo ustrezno in dokaj enostavno, saj se pri analizi emisij lahko izpostavi
predvsem tiste, ki so za panogo najbolj težavne, ob tem pa so lahko speci-
fične le za dotično dejavnost. Model, ki je specifičen za posamezno dejav-
nost, težko prenesemo na ugotavljanje okoljske uspešnosti drugih panog.
Nasprotno smo kritični do analiziranja okoljske uspešnosti s skupnimi
okoljskimi kazalniki v primeru, ko so v vzorcu podjetja iz tako različnih
dejavnosti, kot so navedena v raziskavi Berkhout idr. (b. l.)
vrstitev podjetij v rang lestvice presojevalnih agencij, kot je CEP. Takšno
rangiranje je zato vprašljivo.
V drugi sklop pristopov sodijo raziskave (Filbeck in Gorman 2004;
Hart in Ahuja 1996; Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes 2004), ki se v
svojih raziskavah oskrbujejo s podatki, pridobljenimi s podpornih insti-
tucij, kot je npr. IRRC. Ta inštitut pripravlja različne indekse, kot npr. in-
deks emisijske učinkovitosti, v katerem so toksične emisije postavljene v
razmerje do prihodkov podjetja, ali npr. indeks, ki predstavlja delež reci-
kliranih nevarnih odpadkov do celotne količine nastalih nevarnih od-
padkov v podjetju. Tega pri svojih analizah uporabljajo avtorji Al-Tuwaij-
ri, Christensen in Hughes (2004).
Izpostavlja se vprašanje o jasnosti predelanih podatkov, ki si jih pod-
porne oz. presojevalne institucije prenašajo med seboj, jih po svoje ure-
jajo in predelujejo. Prav zato pritrjujemo mnenju avtorjev Schultze in
Trommer (2012), ki razlagata, da so verodostojni pristopi oz. modeli od-
visni od razpoložljivosti izvirnih, tj. surovih podatkov. Kot pojasnjuje
Windolph (2011), obstaja veliko presojevalnih agencij, ki uporabljajo raz-
lične načine obdelave okoljskih podatkov zaradi svoje različne percepcije
okoljske problematike, predvsem pa zaradi različnih interesov. Tako smo
kritični tudi do navedenega modela.
V tretji sklop modelov za ugotavljanje okoljske uspešnosti podjetij so-
dijo pristopi, ki uporabljajo izvirne, tj. surove podatke emisij, odpadkov,
porabe energije in vode ipd. Te raziskovalci pridobijo predvsem iz podat-
kovnih zbirk emisij, ki so globalno dosegljive v javnih institucijah, kot so
nacionalne agencije za okolje.
Navajamo primere različnih pristopov avtorjev te skupine. Tako so se
Wagner idr. (2002) opredelili za analizo le ene panoge, tj. papirne dejav-
nosti, in analizirali podjetja s sklopom okoljskih kazalnikov za emisije v
zrak in vodo. Avtorji Berkhout idr. (b. l.) so zajeli širši izbor panog papir-
ne industrije, umetnih gnojil in električne energije. Podjetja so bila ana-
lizirana z izborom okoljskih kazalnikov za zrak, vodo in odpadke. Naše
mnenje pri tem je, da je vrednotenje okoljske uspešnosti za posamezno pa-
nogo ustrezno in dokaj enostavno, saj se pri analizi emisij lahko izpostavi
predvsem tiste, ki so za panogo najbolj težavne, ob tem pa so lahko speci-
fične le za dotično dejavnost. Model, ki je specifičen za posamezno dejav-
nost, težko prenesemo na ugotavljanje okoljske uspešnosti drugih panog.
Nasprotno smo kritični do analiziranja okoljske uspešnosti s skupnimi
okoljskimi kazalniki v primeru, ko so v vzorcu podjetja iz tako različnih
dejavnosti, kot so navedena v raziskavi Berkhout idr. (b. l.)
