Page 56 - Fink Babič, Sonja, Borut Kodrič, Roberto Biloslavo. 2018. Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 56
Indeks okoljske uspešnosti in okoljsko poročanje podjetij predelovalne dejavnosti
Earnhart in Lizal (2007) sta za ugotavljanje okoljske uspešnosti pod-
jetij uporabila podatke o posameznih emisijah v zrak. Menimo, da so to-
vrstni podatki, pridobljeni iz objav na hidrometeorološkem inštitutu,
ustrezni. Vzorec podjetij je predstavljal podjetja iz vseh industrijskih pa-
nog. Glede na to, da podjetja iz različnih dejavnosti na drugačen način
obremenjujejo okolje, analiziranje tovrstnega vzorca s skupnimi okoljski-
mi kazalniki ni ustrezno, upoštevanje le onesnaževalnih kazalnikov za
zrak pa nezadostno. Podobno so Fontana idr. (2015) ugotavljali okoljsko
uspešnost le z kazalniki za zrak in sicer kot razmerje med emisijami oglji-
kovega dioksida in prodajo pri podjetjih različnih panog. Ogljikov dio-
ksid kot najpomembnejši toplogredni plin bi lahko bil primerni kazalec
pri energetskih podjetjih, ni pa najbolj primeren za predelovalno indu-
strijo, saj je manj značilen za industrijske procese (ARSO 2012).
56 V ameriških raziskavah je pogosto zaslediti uporabo podatkov iz po-
datkovne zbirke strupenih emisij iz kemičnih snovi, v t. i. bazi podatkov
TRI (Toxic Chemical Release Inventory), ki jo ureja ameriška agencije
za okolje. Od tu so podatke za svoje analize črpali avtorji Clarkson, Ri-
chardson in Vasvari (2008), Klassen in Whybark (1999), Konar in Cohen
(1997), Levy (1995) in Patten (2002). Uporabili so model, ki je izračunan
kot razmerje količine strupenih emisij do prihodkov iz prodaje (TRI/
prodaja). Ta ponazarja količino strupenih izpustov na vsakih tisoč do-
larjev prodaje za vsako podjetje posebej. Tudi tukaj predpostavljamo, da
so okoljski podatki v podatkovnih zbirkah nacionalnih javnih institucij
za okolje verodostojni in zaupanja vredni. Osredotočanje le na strupene
emisije iz kemičnih snovi narekuje krčenje izbora podjetij za analizo in
izloča podjetja, ki sicer ne onesnažujejo okolja s kemičnimi in strupeni-
mi snovmi, a so kljub temu veliki onesnaževalci s splošnimi onesnaževali.
Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes (2004), Clarkson, Richardson
in Vasvari (2008) so za ocenjevanje okoljske uspešnosti podjetij uporabili
model, ki izračuna odstotek recikliranih oz. drugače predelanih nevarnih
odpadkov do celotne vrednosti proizvedenih strupenih odpadkov podje-
tja (tj. delež recikliranosti). Medtem ko so prvi avtorji uporabili že izraču-
nane deleže, izdelane v podporni instituciji IRRC, so drugi pridobili iz-
virne podatke iz javnih zbirk podatkov ameriške okoljske agencije EPA in
izračunali ustrezna razmerja. Menimo, da pristop realno izkazuje priza-
devanje podjetij varovanja okolja, saj ponovna uporaba odpadkov posle-
dično pogojuje količino nevarnih odpadkov, ki se odlaga na deponije za
nevarne odpadke oz. v sežigalnice za nevarne odpadke. Podjetja, ki od-
vajajo manjšo količino nevarnih odpadkov zato izkazujejo višjo okoljsko
uspešnost. Pristop avtorjev, ki so namesto že izračunanih deležev sami
Earnhart in Lizal (2007) sta za ugotavljanje okoljske uspešnosti pod-
jetij uporabila podatke o posameznih emisijah v zrak. Menimo, da so to-
vrstni podatki, pridobljeni iz objav na hidrometeorološkem inštitutu,
ustrezni. Vzorec podjetij je predstavljal podjetja iz vseh industrijskih pa-
nog. Glede na to, da podjetja iz različnih dejavnosti na drugačen način
obremenjujejo okolje, analiziranje tovrstnega vzorca s skupnimi okoljski-
mi kazalniki ni ustrezno, upoštevanje le onesnaževalnih kazalnikov za
zrak pa nezadostno. Podobno so Fontana idr. (2015) ugotavljali okoljsko
uspešnost le z kazalniki za zrak in sicer kot razmerje med emisijami oglji-
kovega dioksida in prodajo pri podjetjih različnih panog. Ogljikov dio-
ksid kot najpomembnejši toplogredni plin bi lahko bil primerni kazalec
pri energetskih podjetjih, ni pa najbolj primeren za predelovalno indu-
strijo, saj je manj značilen za industrijske procese (ARSO 2012).
56 V ameriških raziskavah je pogosto zaslediti uporabo podatkov iz po-
datkovne zbirke strupenih emisij iz kemičnih snovi, v t. i. bazi podatkov
TRI (Toxic Chemical Release Inventory), ki jo ureja ameriška agencije
za okolje. Od tu so podatke za svoje analize črpali avtorji Clarkson, Ri-
chardson in Vasvari (2008), Klassen in Whybark (1999), Konar in Cohen
(1997), Levy (1995) in Patten (2002). Uporabili so model, ki je izračunan
kot razmerje količine strupenih emisij do prihodkov iz prodaje (TRI/
prodaja). Ta ponazarja količino strupenih izpustov na vsakih tisoč do-
larjev prodaje za vsako podjetje posebej. Tudi tukaj predpostavljamo, da
so okoljski podatki v podatkovnih zbirkah nacionalnih javnih institucij
za okolje verodostojni in zaupanja vredni. Osredotočanje le na strupene
emisije iz kemičnih snovi narekuje krčenje izbora podjetij za analizo in
izloča podjetja, ki sicer ne onesnažujejo okolja s kemičnimi in strupeni-
mi snovmi, a so kljub temu veliki onesnaževalci s splošnimi onesnaževali.
Al-Tuwaijri, Christensen in Hughes (2004), Clarkson, Richardson
in Vasvari (2008) so za ocenjevanje okoljske uspešnosti podjetij uporabili
model, ki izračuna odstotek recikliranih oz. drugače predelanih nevarnih
odpadkov do celotne vrednosti proizvedenih strupenih odpadkov podje-
tja (tj. delež recikliranosti). Medtem ko so prvi avtorji uporabili že izraču-
nane deleže, izdelane v podporni instituciji IRRC, so drugi pridobili iz-
virne podatke iz javnih zbirk podatkov ameriške okoljske agencije EPA in
izračunali ustrezna razmerja. Menimo, da pristop realno izkazuje priza-
devanje podjetij varovanja okolja, saj ponovna uporaba odpadkov posle-
dično pogojuje količino nevarnih odpadkov, ki se odlaga na deponije za
nevarne odpadke oz. v sežigalnice za nevarne odpadke. Podjetja, ki od-
vajajo manjšo količino nevarnih odpadkov zato izkazujejo višjo okoljsko
uspešnost. Pristop avtorjev, ki so namesto že izračunanih deležev sami
