Page 36 - Čotar Konrad, Sonja, Štemberger, Tina. Ur. 2018. Strokovne podlage za didaktično uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije in priporočila za opremljenost šol. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 36
a Štemberger in Sonja Čotar Konrad
dobri odnosi, dobra organizacija učnega dela, upoštevanje predznanja in
izkušenj učencev, aktivne metode dela ipd. (Strmčnik 2001).
Načelo enotnosti učno konkretnega (nazornega) in abstraktnega (pojmovne-
ga) temelji na razumevanju pomembnosti nazornosti kot didaktičnega sred-
stva, ki pomaga učencem, da lažje dojemajo in utrjujejo abstraktnejše bistvo
predmetov, pojavov in procesov stvarnosti. Ponazoritvena sredstva zvišujejo
motivacijo, pripomorejo k trajnejšemu znanju in k ustvarjalnejši rabi znanja.
Nazornost je potrebna v vseh etapah učnega procesa. Ponazorila so lahko
stvarna, simbolna, lahko pa so tudi, kot je že leta 2001 zapisal Strmčnik, virtu-
alna (Strmčnik 2001). Ponazoritvena sredstva učenca pripeljejo v neposreden
stik z učno vsebino, s tem vzbujajo zanimanje, pozornost in doživljanje učne
vsebine, kar vodi v večjo in ustvarjalnejšo učno aktivnost učencev.
Načelo racionalnosti in ekonomičnosti pouka opredeljujeta dva vidika: eko-
nomičnost v smislu zagotavljanja, da se s čim manjšo porabo časa in učenče-
vih ter učiteljevih naporov dosežejo čim kakovostnejši vzgojno-izobraževalni
rezultat, racionalnost v smislu izpeljave učnih postopkov in večji učinek v
predpisanem učnem času. Racionalnost se uresničuje z izbiro ustreznih di-
daktičnih pripomočkov, učnih metod in oblik pouka ter ustvarjanjem spod-
budnega učnega okolja. Učitelj mora biti iznajdljiv in usposobljen za iskanje
izvirnih rešitev (Strmčnik 2001).
Načelo problemskosti pouka sloni na eni temeljnih metod spoznavnega
učenja, tj. reševanju problemov. Temelji na problemski situaciji, ki pri učen-
cih izzove miselne procese, tako da z lastno miselno aktivnostjo z lastno spo-
znavno strukturo in tempom pridejo do rešitve problema ter do novega zna-
nja. Problema učenci ne morejo rešiti zgolj na osnovi spomina, izkušenj ali
znanja, temveč z miselnimi postopki (Cencič 2010).
Načelo strukturiranosti in sistematičnosti pouka pomeni, da je pouk potreb-
no strukturno in sistematično načrtovati, uresničevati in preverjati. Tako je,
denimo, uspešnost pouka v veliki meri odvisna od strukturnega razumeva-
nja vsebine – dejstvo je, da učenci celote ne morejo razumeti, če jim niso jasni
njeni sestavni deli in odnosi, hkrati pa deli brez osmislitve ostajajo parcialni
konstrukti. Ob tem je pomembna tudi sistematičnost, ki pomeni skrb za to,
da učenje ne poteka izolirano, neurejeno, kaotično in nepovezano. Sistemati-
ziranje je miselni proces logičnega urejanja, povezovanja in klasificiranja, šele
z njim pride struktura do smiselnega didaktičnega izraza (Strmčnik 2001).
Načelo učne diferenciacije in individualizacije vključuje pojem individualiza-
cije, ki skuša znotraj oddelka upoštevati individualne zmožnosti, potrebe in
želje učencev ter diferenciacijo, ki jo razumemo kot pretežno organizacijski
ukrep, preko katerega se učence deli v občasne ali stalne heterogene oz. ho-
34
dobri odnosi, dobra organizacija učnega dela, upoštevanje predznanja in
izkušenj učencev, aktivne metode dela ipd. (Strmčnik 2001).
Načelo enotnosti učno konkretnega (nazornega) in abstraktnega (pojmovne-
ga) temelji na razumevanju pomembnosti nazornosti kot didaktičnega sred-
stva, ki pomaga učencem, da lažje dojemajo in utrjujejo abstraktnejše bistvo
predmetov, pojavov in procesov stvarnosti. Ponazoritvena sredstva zvišujejo
motivacijo, pripomorejo k trajnejšemu znanju in k ustvarjalnejši rabi znanja.
Nazornost je potrebna v vseh etapah učnega procesa. Ponazorila so lahko
stvarna, simbolna, lahko pa so tudi, kot je že leta 2001 zapisal Strmčnik, virtu-
alna (Strmčnik 2001). Ponazoritvena sredstva učenca pripeljejo v neposreden
stik z učno vsebino, s tem vzbujajo zanimanje, pozornost in doživljanje učne
vsebine, kar vodi v večjo in ustvarjalnejšo učno aktivnost učencev.
Načelo racionalnosti in ekonomičnosti pouka opredeljujeta dva vidika: eko-
nomičnost v smislu zagotavljanja, da se s čim manjšo porabo časa in učenče-
vih ter učiteljevih naporov dosežejo čim kakovostnejši vzgojno-izobraževalni
rezultat, racionalnost v smislu izpeljave učnih postopkov in večji učinek v
predpisanem učnem času. Racionalnost se uresničuje z izbiro ustreznih di-
daktičnih pripomočkov, učnih metod in oblik pouka ter ustvarjanjem spod-
budnega učnega okolja. Učitelj mora biti iznajdljiv in usposobljen za iskanje
izvirnih rešitev (Strmčnik 2001).
Načelo problemskosti pouka sloni na eni temeljnih metod spoznavnega
učenja, tj. reševanju problemov. Temelji na problemski situaciji, ki pri učen-
cih izzove miselne procese, tako da z lastno miselno aktivnostjo z lastno spo-
znavno strukturo in tempom pridejo do rešitve problema ter do novega zna-
nja. Problema učenci ne morejo rešiti zgolj na osnovi spomina, izkušenj ali
znanja, temveč z miselnimi postopki (Cencič 2010).
Načelo strukturiranosti in sistematičnosti pouka pomeni, da je pouk potreb-
no strukturno in sistematično načrtovati, uresničevati in preverjati. Tako je,
denimo, uspešnost pouka v veliki meri odvisna od strukturnega razumeva-
nja vsebine – dejstvo je, da učenci celote ne morejo razumeti, če jim niso jasni
njeni sestavni deli in odnosi, hkrati pa deli brez osmislitve ostajajo parcialni
konstrukti. Ob tem je pomembna tudi sistematičnost, ki pomeni skrb za to,
da učenje ne poteka izolirano, neurejeno, kaotično in nepovezano. Sistemati-
ziranje je miselni proces logičnega urejanja, povezovanja in klasificiranja, šele
z njim pride struktura do smiselnega didaktičnega izraza (Strmčnik 2001).
Načelo učne diferenciacije in individualizacije vključuje pojem individualiza-
cije, ki skuša znotraj oddelka upoštevati individualne zmožnosti, potrebe in
želje učencev ter diferenciacijo, ki jo razumemo kot pretežno organizacijski
ukrep, preko katerega se učence deli v občasne ali stalne heterogene oz. ho-
34
