Page 56 - Kukanja, Marko (ur.). 2019. Trajnostno upravljanje s turistično destinacijo Mediteranska Slovenija. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 56
Marko Kukanja
nudnikov na trgu obstajajo številni znaki, ki oznacˇujejo trajnostno
usmerjeno delovanje turisticˇnih ponudnikov. Ker se na trgu poja-
vljajo številni znaki, se bomo v nadaljevanju osredotocˇili na znake,
ki zagotavljajo verodostojno zunanje priznanje ter v stroki uživajo
mednarodni ugled. Predstavljeni znaki so pomembni tudi zato, ker
ne poskrbijo zgolj za distinkcijo ponudnikov, temvecˇ na trg prinašajo
celovit sistem standardov za vpeljavo trajnostnega koncepta poslo-
vanja, s cˇimer pomembno prispevajo k izobraževanju in ozavešcˇa-
nju ponudnikov ter gostov.
Okoljsko oznacˇevanje v turizmu poznamo od osemdesetih let 20
st. Prvotni standardi so se primarno nanašali na zašcˇito okolja, med-
tem ko je bil socialno-kulturni vidik dodan kasneje (v eu po letu
2000). Eden prvih certifikatov v eu je Modra zastava20 (Blue Flag),21
56 ki se je pojavil v Franciji leta 1985, na nivoju eu je bil sprejet leta
1987, od leta 2001 pa velja za globalni certifikat na podrocˇju kakovosti
voda, okoljske vzgoje in informiranja ter upravljanja in varnosti na
podrocˇju trajnostnega razvoja naravnih kopališcˇ in marin. Za prido-
bitev znaka mora destinacija (tako družbena skupnost kot ponudni-
ki) izpolnjevati številne kriterije, ki se nanašajo na kakovost vode, do-
stopnost okoljskih informacij ter izobraževanje, varnost, storitve in
infrastrukturo. V elevacijskem postopku se ocenjuje kakovost plaž,
marin, ponudnikov navticˇnega turizma, kodeks obnašanja oz. rav-
nanje lastnikov plovil in jadralcev (Apih in Ramos, 2018).
Konec osemdesetih let (leta 1989) se je v Avstriji pojavil eko certifi-
kat Silberdiestel, ki je prav tako mocˇno vplival na certificiranje v sred-
nji Evropi (predvsem v Avstriji in Nemcˇiji). Med letoma 1992 in 2002
se je dodatno razvilo vecˇ kot 60 prostovoljnih certifikacijskih pro-
gramov, ki so prav tako zaznamovali ozavešcˇenost o pomenu trajno-
stnega razvoja (Bitenc, 2017; Font in Buckley, 2001). Nekontrolirano
širjenje certifikacijskih programov pa ni imelo zgolj pozitivnih ucˇin-
kov, temvecˇ je privedlo do zmede pri uporabnikih (tako gostih kot
ponudnikih), zaradi cˇesar je leta 2000 v New Yorku prišlo do skle-
nitve dogovora (The Mohong Agreement) glede vzpostavitve mini-
malnih standardov pri podeljevanju certifikatov na podrocˇju trajno-
20. Poznamo tudi nacionalni znak Zelena zastava (Green Flag), s katero se oznacˇu-
jejo parki in zelene površine v Veliki Britaniji.
21. Leta 2015 je znak Blue Flag prejelo vecˇ kot 4.154 plaž in marin. Glej http://www
.blueflag.global/.
nudnikov na trgu obstajajo številni znaki, ki oznacˇujejo trajnostno
usmerjeno delovanje turisticˇnih ponudnikov. Ker se na trgu poja-
vljajo številni znaki, se bomo v nadaljevanju osredotocˇili na znake,
ki zagotavljajo verodostojno zunanje priznanje ter v stroki uživajo
mednarodni ugled. Predstavljeni znaki so pomembni tudi zato, ker
ne poskrbijo zgolj za distinkcijo ponudnikov, temvecˇ na trg prinašajo
celovit sistem standardov za vpeljavo trajnostnega koncepta poslo-
vanja, s cˇimer pomembno prispevajo k izobraževanju in ozavešcˇa-
nju ponudnikov ter gostov.
Okoljsko oznacˇevanje v turizmu poznamo od osemdesetih let 20
st. Prvotni standardi so se primarno nanašali na zašcˇito okolja, med-
tem ko je bil socialno-kulturni vidik dodan kasneje (v eu po letu
2000). Eden prvih certifikatov v eu je Modra zastava20 (Blue Flag),21
56 ki se je pojavil v Franciji leta 1985, na nivoju eu je bil sprejet leta
1987, od leta 2001 pa velja za globalni certifikat na podrocˇju kakovosti
voda, okoljske vzgoje in informiranja ter upravljanja in varnosti na
podrocˇju trajnostnega razvoja naravnih kopališcˇ in marin. Za prido-
bitev znaka mora destinacija (tako družbena skupnost kot ponudni-
ki) izpolnjevati številne kriterije, ki se nanašajo na kakovost vode, do-
stopnost okoljskih informacij ter izobraževanje, varnost, storitve in
infrastrukturo. V elevacijskem postopku se ocenjuje kakovost plaž,
marin, ponudnikov navticˇnega turizma, kodeks obnašanja oz. rav-
nanje lastnikov plovil in jadralcev (Apih in Ramos, 2018).
Konec osemdesetih let (leta 1989) se je v Avstriji pojavil eko certifi-
kat Silberdiestel, ki je prav tako mocˇno vplival na certificiranje v sred-
nji Evropi (predvsem v Avstriji in Nemcˇiji). Med letoma 1992 in 2002
se je dodatno razvilo vecˇ kot 60 prostovoljnih certifikacijskih pro-
gramov, ki so prav tako zaznamovali ozavešcˇenost o pomenu trajno-
stnega razvoja (Bitenc, 2017; Font in Buckley, 2001). Nekontrolirano
širjenje certifikacijskih programov pa ni imelo zgolj pozitivnih ucˇin-
kov, temvecˇ je privedlo do zmede pri uporabnikih (tako gostih kot
ponudnikih), zaradi cˇesar je leta 2000 v New Yorku prišlo do skle-
nitve dogovora (The Mohong Agreement) glede vzpostavitve mini-
malnih standardov pri podeljevanju certifikatov na podrocˇju trajno-
20. Poznamo tudi nacionalni znak Zelena zastava (Green Flag), s katero se oznacˇu-
jejo parki in zelene površine v Veliki Britaniji.
21. Leta 2015 je znak Blue Flag prejelo vecˇ kot 4.154 plaž in marin. Glej http://www
.blueflag.global/.
