Page 83 - Kukanja, Marko (ur.). 2019. Trajnostno upravljanje s turistično destinacijo Mediteranska Slovenija. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 83
Družbena odgovornost 83
Shafiqur (2011) jih navede kar deset, in sicer: obveznosti do družbe,
vkljucˇevanje deležnikov, izboljšanje kakovosti življenja, gospodarski
razvoj, eticˇna poslovna praksa, upoštevanje zakonodaje, prostovolj-
stvo, cˇlovekove pravice, varstvo okolja, transparentnost in odgovor-
nost. Hamidu, Haron, in Azlan (2015), ki so opravili pregled definicij
skozi cˇas, ugotavljajo, da se te s cˇasom spreminjajo. Zgodnje defi-
nicije (1950–1960) izpostavljajo predvsem družbeno odgovornost, ki
s pomocˇjo cˇlovekoljubnih aktivnosti in prostovoljstva pripomore k
družbenemu blagostanju in razvoju. Naslednji sklop (1970–1980) je
usmerjen v vse vecˇje zavedanje delavskih pravic ter pomena zado-
voljstva deležnikov in upravljanja odnosov, reguliranja praks druž-
bene odgovornosti in varstva potrošnikov. Zadnje obdobje (od 1990
do danes) pa raziskovalci opredelijo kot obdobje instrumentalnosti
in trajnosti.
V sedanjem cˇasu pogosto naletimo tudi na zelo splošne definici-
je, kot je npr. definicija Evropske komisije, ki družbeno odgovornost
opredeljuje kot (2013, str. 6) »odgovornost podjetij za njihove ucˇinke
na družbo«, pri cˇemer so izpostavljeni trije vidiki – okoljska vpraša-
nja, eticˇna vprašanja ter vprašanja cˇlovekovih pravic in potrošniška
vprašanja –, ki morajo biti vkljucˇeni v poslovanje podjetij in njiho-
vo strategijo. Pomembno pa je, da taka definicija poudarja vecˇrazse-
žnostno naravo družbene odgovornosti, ki naj bi zajemala najmanj
naslednje vidike (str. 6): »cˇlovekove pravice, delovne in zaposlovalne
prakse (npr. usposabljanje, razlicˇnost, enakost spolov ter zdravje in
blagostanje zaposlenih), okoljska vprašanja (biotska raznovrstnost,
podnebne spremembe, ucˇinkovitost virov, ocena življenjskega cikla
in preprecˇevanje onesnaževanja) ter boj proti podkupovanju in ko-
rupciji. Del nacˇrta družbene odgovornosti so tudi vkljucˇenost in ra-
zvoj skupnosti, vkljucˇevanje invalidnih oseb ter interesi potrošnikov,
vkljucˇno z zasebnostjo. Med pomembna skupna vprašanja spadata
tudi spodbujanje družbene in okoljske odgovornosti v dobavni verigi
ter razkrivanje nefinancˇnih informacij. Komisija je sprejela sporocˇi-
lo o politikah eu in prostovoljstvu, v katerem priznava prostovoljno
udejstvovanje zaposlenih kot izraz družbene odgovornosti.«
Narava koncepta družbene odgovornosti je tako zelo široka in za-
jema številne vidike. Skudiene in Auruskeviciene (2012), ki prav tako
poudarjata vecˇdimenzionalno naravo tega koncepta, locˇujeta med
notranjimi in zunanjimi aktivnostmi družbene odgovornosti, pri cˇe-
mer zunanje opredelita kot odgovorno obnašanje do zunanjih dele-
Shafiqur (2011) jih navede kar deset, in sicer: obveznosti do družbe,
vkljucˇevanje deležnikov, izboljšanje kakovosti življenja, gospodarski
razvoj, eticˇna poslovna praksa, upoštevanje zakonodaje, prostovolj-
stvo, cˇlovekove pravice, varstvo okolja, transparentnost in odgovor-
nost. Hamidu, Haron, in Azlan (2015), ki so opravili pregled definicij
skozi cˇas, ugotavljajo, da se te s cˇasom spreminjajo. Zgodnje defi-
nicije (1950–1960) izpostavljajo predvsem družbeno odgovornost, ki
s pomocˇjo cˇlovekoljubnih aktivnosti in prostovoljstva pripomore k
družbenemu blagostanju in razvoju. Naslednji sklop (1970–1980) je
usmerjen v vse vecˇje zavedanje delavskih pravic ter pomena zado-
voljstva deležnikov in upravljanja odnosov, reguliranja praks druž-
bene odgovornosti in varstva potrošnikov. Zadnje obdobje (od 1990
do danes) pa raziskovalci opredelijo kot obdobje instrumentalnosti
in trajnosti.
V sedanjem cˇasu pogosto naletimo tudi na zelo splošne definici-
je, kot je npr. definicija Evropske komisije, ki družbeno odgovornost
opredeljuje kot (2013, str. 6) »odgovornost podjetij za njihove ucˇinke
na družbo«, pri cˇemer so izpostavljeni trije vidiki – okoljska vpraša-
nja, eticˇna vprašanja ter vprašanja cˇlovekovih pravic in potrošniška
vprašanja –, ki morajo biti vkljucˇeni v poslovanje podjetij in njiho-
vo strategijo. Pomembno pa je, da taka definicija poudarja vecˇrazse-
žnostno naravo družbene odgovornosti, ki naj bi zajemala najmanj
naslednje vidike (str. 6): »cˇlovekove pravice, delovne in zaposlovalne
prakse (npr. usposabljanje, razlicˇnost, enakost spolov ter zdravje in
blagostanje zaposlenih), okoljska vprašanja (biotska raznovrstnost,
podnebne spremembe, ucˇinkovitost virov, ocena življenjskega cikla
in preprecˇevanje onesnaževanja) ter boj proti podkupovanju in ko-
rupciji. Del nacˇrta družbene odgovornosti so tudi vkljucˇenost in ra-
zvoj skupnosti, vkljucˇevanje invalidnih oseb ter interesi potrošnikov,
vkljucˇno z zasebnostjo. Med pomembna skupna vprašanja spadata
tudi spodbujanje družbene in okoljske odgovornosti v dobavni verigi
ter razkrivanje nefinancˇnih informacij. Komisija je sprejela sporocˇi-
lo o politikah eu in prostovoljstvu, v katerem priznava prostovoljno
udejstvovanje zaposlenih kot izraz družbene odgovornosti.«
Narava koncepta družbene odgovornosti je tako zelo široka in za-
jema številne vidike. Skudiene in Auruskeviciene (2012), ki prav tako
poudarjata vecˇdimenzionalno naravo tega koncepta, locˇujeta med
notranjimi in zunanjimi aktivnostmi družbene odgovornosti, pri cˇe-
mer zunanje opredelita kot odgovorno obnašanje do zunanjih dele-
