Page 355 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 355
repertoarna analiza ljubljanskega opernega uprizarjanja ...
petja) je bila v gledališčih 19. stoletja nekaj samoumevnega, zato je bilo loče-
vanje med danes popolnoma oddaljenima žanroma govorne drame in ope-
re še precej zabrisano.
Med deli, ki jih je do selitve v novo stavbo pripravilo Dramatično dru-
štvo, bi le s težavo našli kako zares »pravo« opero, temveč predvsem lažje
žanre – tako v vsebinskem kot tudi tehničnem pogledu. Tako so bile pogo-
steje izvajane »komične operete« oz. burke nemškega skladatelja Augusta
Conradija (1821–1873), ki se je v zgodovino glasbe vpisal predvsem kot Lisz-
tov kopist in svetovalec pri instrumentaciji v času njegovega weimarske-
ga službovanja (1844–1849), nato pa je deloval v Berlinu kot gledališki ka-
pelnik in avtor številnih burk in spevoiger,2 operete francoskega tipa vsem
znanega mojstra Jacquesa Offenbacha (1819–1880) ter spevoigre nenavadno
marljivega mojstra dunajskih gledališč Adolfa Müllerja (1801–1886), katere-
ga opus šteje okoli 600 glasbeno-gledaliških del večinoma lažjega žanra. Še
posebej bode v oči izvedba Müllerjeve verzije Donizettijeve opere Hči pol-
ka, pri čemer je seveda šlo za burko oz. vaudevílle (slovenska označba ža-
nra tistega časa je bila opereta), ki jo gre razumeti kot tipično travestijo zna-
nega dela po preverjenem modelu, značilnem predvsem za Offenbachove
operete, in ne za kakšno resno približevanju žanru opéra comique, kar je
v svoji osnovi Donizettijeva mojstrovina. Med zgodnjimi izvedbami zbuja
še posebno pozornost Schubertova »komična opera« Advokata, ki v resni-
ci ni nič drugega kot kratek, približno šestminutni pevski trio, katerega be-
sedilo je domišljeno kot krajši dramski prizor s spremljavo klavirja (ohra-
nila se je sicer tudi verzija za dve violini in violončelo), glasba pa je v veliki
meri povzeta po delu skladatelja Antona Fischerja (1778–1808) – delo je nas-
talo leta 1812, ko je imel Schubert zgolj 15 let.3 Prav takšno spoznanje najbrž
dobro osvetljuje tudi druge izvedbe Dramatičnega društva – bile so prepro-
stejše, kot to sugerirajo žanrske označbe, ki jih beremo iz današnjega zorne-
ga kota. Tudi oznake »velika romantično-tragična opera v 3 dejanjih« Kralj
Vondra XXVI. češkega skladatelja Josefa Illnerja (1839–1894), ki so jo upri-
zorili leta 1870, ne gre jemati preveč resno, temveč ironično, saj je v resnici
šlo za burko, kar dokazuje objavljen slovenski prevod.
V tem kontekstu niso po kvaliteti ali zasnovi prav nič odstopala slo-
venska dela, kar velja tako za Tičnika Benjamina Ipavca, ki je bil prvič iz-
veden že leta 1866 v okviru prizadevanj Slovenskega društva, kot tudi za
2 Prim. Georg Richard Kruse, »August Conradi (gestorben 26. Mai 1873). Ein Geden-
kblatt«, Die Musik 12, št. 4 (1912/13): 3–13.
3 Prim. Reinhard Van Hoorickx, »Schubert's Trio ‘Die Advokaten’«, Revue belge de
Musicologie/Belgisch Tijdschrift voor Muziekwetenschap 25, št. 4 (1971): 46–52.
353
petja) je bila v gledališčih 19. stoletja nekaj samoumevnega, zato je bilo loče-
vanje med danes popolnoma oddaljenima žanroma govorne drame in ope-
re še precej zabrisano.
Med deli, ki jih je do selitve v novo stavbo pripravilo Dramatično dru-
štvo, bi le s težavo našli kako zares »pravo« opero, temveč predvsem lažje
žanre – tako v vsebinskem kot tudi tehničnem pogledu. Tako so bile pogo-
steje izvajane »komične operete« oz. burke nemškega skladatelja Augusta
Conradija (1821–1873), ki se je v zgodovino glasbe vpisal predvsem kot Lisz-
tov kopist in svetovalec pri instrumentaciji v času njegovega weimarske-
ga službovanja (1844–1849), nato pa je deloval v Berlinu kot gledališki ka-
pelnik in avtor številnih burk in spevoiger,2 operete francoskega tipa vsem
znanega mojstra Jacquesa Offenbacha (1819–1880) ter spevoigre nenavadno
marljivega mojstra dunajskih gledališč Adolfa Müllerja (1801–1886), katere-
ga opus šteje okoli 600 glasbeno-gledaliških del večinoma lažjega žanra. Še
posebej bode v oči izvedba Müllerjeve verzije Donizettijeve opere Hči pol-
ka, pri čemer je seveda šlo za burko oz. vaudevílle (slovenska označba ža-
nra tistega časa je bila opereta), ki jo gre razumeti kot tipično travestijo zna-
nega dela po preverjenem modelu, značilnem predvsem za Offenbachove
operete, in ne za kakšno resno približevanju žanru opéra comique, kar je
v svoji osnovi Donizettijeva mojstrovina. Med zgodnjimi izvedbami zbuja
še posebno pozornost Schubertova »komična opera« Advokata, ki v resni-
ci ni nič drugega kot kratek, približno šestminutni pevski trio, katerega be-
sedilo je domišljeno kot krajši dramski prizor s spremljavo klavirja (ohra-
nila se je sicer tudi verzija za dve violini in violončelo), glasba pa je v veliki
meri povzeta po delu skladatelja Antona Fischerja (1778–1808) – delo je nas-
talo leta 1812, ko je imel Schubert zgolj 15 let.3 Prav takšno spoznanje najbrž
dobro osvetljuje tudi druge izvedbe Dramatičnega društva – bile so prepro-
stejše, kot to sugerirajo žanrske označbe, ki jih beremo iz današnjega zorne-
ga kota. Tudi oznake »velika romantično-tragična opera v 3 dejanjih« Kralj
Vondra XXVI. češkega skladatelja Josefa Illnerja (1839–1894), ki so jo upri-
zorili leta 1870, ne gre jemati preveč resno, temveč ironično, saj je v resnici
šlo za burko, kar dokazuje objavljen slovenski prevod.
V tem kontekstu niso po kvaliteti ali zasnovi prav nič odstopala slo-
venska dela, kar velja tako za Tičnika Benjamina Ipavca, ki je bil prvič iz-
veden že leta 1866 v okviru prizadevanj Slovenskega društva, kot tudi za
2 Prim. Georg Richard Kruse, »August Conradi (gestorben 26. Mai 1873). Ein Geden-
kblatt«, Die Musik 12, št. 4 (1912/13): 3–13.
3 Prim. Reinhard Van Hoorickx, »Schubert's Trio ‘Die Advokaten’«, Revue belge de
Musicologie/Belgisch Tijdschrift voor Muziekwetenschap 25, št. 4 (1971): 46–52.
353
