Page 356 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 356
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
Vilharjevo z nacionalno zgodovinsko tematiko prežeto resnobno spevoigro
Jamska Ivanka (Filharmonična družba je leta 1851 izvedla tri odlomke), ki
ji je ob izvedbi leta 1871 z orkestracijo in novo uverturo »pomagal« kapel-
nik Georg Schantel. Tudi prva, operetna verzija Foersterjevega Gorenjske-
ga slavčka, zmagovalka natečaja Dramatičnega društva, na katerega se je
z opernim delom prijavil sicer samo še Anton Hribar (1839–1887) z opere-
to Prepir o ženitvi na besedilo duhovnika Jurija Grabrijana (1800–1882), ne
odstopa od okvirov spevoigre, kar velja tudi za Čarovnico Antona Stöckla,
za katero je mogoče trditi, da je po glasbeni plati celo boljše delo od Tičnika
in bi si zato zaslužila podrobnejšo obravnavo muzikološke stroke.
1892–1914: Od selitve v novo stavbo Deželnega gledališča
do začetka prve svetovne vojne
Situacija se je precej spremenila s selitvijo v novo stavbo Deželnega gledali-
šča, kjer se je skoraj takoj začelo »pravo« glasbeno-gledališko delo, katere-
ga motor je postal Fran Gerbič, ki se je na vabilo Glasbena matice, Drama-
tičnega društva in Čitalnice vrnil po uspešni pevski in učiteljski karieri v
domovino. Na novem odru je bila najprej izvedena Blodekova enodejanka
V vodnjaku, ki jo je sicer Gerbič prvič pripravil sam leta 1889, zdaj pa je re-
žijsko delo prevzel Josip Nolli. Gerbič se je očitno še moral zavedati ome-
jenosti izvajalcev, zato na sporedu najdemo predvsem operete (I. Zajc, F.
Suppé, J. Offenbach, Hervé), toda takšna prevlada lažjega žanra se konča,
ko postane leta 1895 kapelnik češki dirigent Hilarij Benišek, ki takoj priče-
nja vzpostavljati standardni operni repertoar. Do leta 1897, torej le pet let po
odprtju vrat Deželnega gledališča, Dramatično društvo že pripravi izvedbe
oper, ki so še danes najpomembnejši del stalnega repertoarja: Kmečka čast,
Čarostrelec, Prodana nevesta, Trubadur, Carmen, Faust, Gorenjski slavček,
Rigoletto, Traviata in Ples v maskah. Seznam teh del je smiselno primerja-
ti z najpogosteje izvajanimi operami v ljubljanskem gledališču (seveda zgolj
v »slovenskem« delu od leta 1867 naprej – gl. tabelo 1), ki razkriva, da lah-
ko kar osem od desetih oper najdemo na lestvici petnajstih največkrat iz-
vedenih oper.
Seveda sodi drugo obdobje ljubljanske Opere že v čas, ki ga je zazna-
movala historizacija opernih sporedov, ki se je začela konec 18. stoletja in se
je utrdila prav ob koncu 19. stoletja4 – na repertoarju prvih let v novi stav-
bi najdemo le malo aktualnih del, prevladujejo že »preverjena« dela, nastala
4 Prim. Dietrich Steinbeck, »Der Spielplan als Ergebnis seiner geschichtlichen Entwic-
klung«, v Strukturprobleme des Musiktheaters in der Bundesrepublik Deutschland,
354
Vilharjevo z nacionalno zgodovinsko tematiko prežeto resnobno spevoigro
Jamska Ivanka (Filharmonična družba je leta 1851 izvedla tri odlomke), ki
ji je ob izvedbi leta 1871 z orkestracijo in novo uverturo »pomagal« kapel-
nik Georg Schantel. Tudi prva, operetna verzija Foersterjevega Gorenjske-
ga slavčka, zmagovalka natečaja Dramatičnega društva, na katerega se je
z opernim delom prijavil sicer samo še Anton Hribar (1839–1887) z opere-
to Prepir o ženitvi na besedilo duhovnika Jurija Grabrijana (1800–1882), ne
odstopa od okvirov spevoigre, kar velja tudi za Čarovnico Antona Stöckla,
za katero je mogoče trditi, da je po glasbeni plati celo boljše delo od Tičnika
in bi si zato zaslužila podrobnejšo obravnavo muzikološke stroke.
1892–1914: Od selitve v novo stavbo Deželnega gledališča
do začetka prve svetovne vojne
Situacija se je precej spremenila s selitvijo v novo stavbo Deželnega gledali-
šča, kjer se je skoraj takoj začelo »pravo« glasbeno-gledališko delo, katere-
ga motor je postal Fran Gerbič, ki se je na vabilo Glasbena matice, Drama-
tičnega društva in Čitalnice vrnil po uspešni pevski in učiteljski karieri v
domovino. Na novem odru je bila najprej izvedena Blodekova enodejanka
V vodnjaku, ki jo je sicer Gerbič prvič pripravil sam leta 1889, zdaj pa je re-
žijsko delo prevzel Josip Nolli. Gerbič se je očitno še moral zavedati ome-
jenosti izvajalcev, zato na sporedu najdemo predvsem operete (I. Zajc, F.
Suppé, J. Offenbach, Hervé), toda takšna prevlada lažjega žanra se konča,
ko postane leta 1895 kapelnik češki dirigent Hilarij Benišek, ki takoj priče-
nja vzpostavljati standardni operni repertoar. Do leta 1897, torej le pet let po
odprtju vrat Deželnega gledališča, Dramatično društvo že pripravi izvedbe
oper, ki so še danes najpomembnejši del stalnega repertoarja: Kmečka čast,
Čarostrelec, Prodana nevesta, Trubadur, Carmen, Faust, Gorenjski slavček,
Rigoletto, Traviata in Ples v maskah. Seznam teh del je smiselno primerja-
ti z najpogosteje izvajanimi operami v ljubljanskem gledališču (seveda zgolj
v »slovenskem« delu od leta 1867 naprej – gl. tabelo 1), ki razkriva, da lah-
ko kar osem od desetih oper najdemo na lestvici petnajstih največkrat iz-
vedenih oper.
Seveda sodi drugo obdobje ljubljanske Opere že v čas, ki ga je zazna-
movala historizacija opernih sporedov, ki se je začela konec 18. stoletja in se
je utrdila prav ob koncu 19. stoletja4 – na repertoarju prvih let v novi stav-
bi najdemo le malo aktualnih del, prevladujejo že »preverjena« dela, nastala
4 Prim. Dietrich Steinbeck, »Der Spielplan als Ergebnis seiner geschichtlichen Entwic-
klung«, v Strukturprobleme des Musiktheaters in der Bundesrepublik Deutschland,
354
