Page 359 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 359
repertoarna analiza ljubljanskega opernega uprizarjanja ...
Novo situacijo je deloma zaznamovala odsotnost prejšnje nemško-sloven-
ske dvojnosti, ki ni prinašala zgolj pozitivnih učinkov konkurence, tem-
več tudi plodno sodelovalno razmerje in repertoarne dopolnitve.9 Hkrati je
bil to tudi v svetovnem pogledu čas, v katerem je opera še zadnjič opravlja-
la vlogo osrednjega kulturnega prostora in je na nek način služila prezenta-
ciji vodilnih ideologij, ki so v nadaljevanju sprožile z novo vojno katakliz-
mo svetovnih razsežnosti, po katerih se opera nikoli več ni zares opomogla.
To zadnje »cvetenje« opere je mogoče odčitati tudi iz delovanja ljubljanske
Opere, ne kaže pa se zgolj v številu postavitev in njihovih ponovitev tem-
več predvsem v razvejanosti repertoarja, ki se je razpiral na vse strani. To še
posebej velja za čas (1925–1939), ko je opero vodil Mirko Polič (1890–1951).10
Najpomembnejše repertoarne odlike Poličeve dobe so gotovo poveza-
ne z renesanso klasicistične opere (v slovenskem jeziku tako dobimo prvo
klasicistično opero, Mozartovo Figarovo svatbo, šele leta 1926), prvima in
hkrati žal tudi zadnjima izvedbama Wagnerjevih glasbenih dram Valki-
ra (1929) in Parsifal (1933) ter široko odprtimi vrati za najsodobnejšo oper-
no ustvarjalnost. Tako prav v Poličevem času v Ljubljano prihajajo operne
novitete nesluteno hitro: Oedipus Rex Igorja Stravinskega, Kraljičin ljubi-
mec Rudolfa Wagner-Régenyja, Weingartnerjeva Vaška šola, Křenekova
opera Jonny igra, Car Kalojan Panča Vladigerova in Šostakovičeva opera
Lady Macbeth Mcenska so v Ljubljani predstavljene le leto oz. dve po svo-
ji krstni uprizoritvi. Med pomembne uprizoritve sodobnejših oper pa v tis-
tem času gotovo sodijo tudi dela Zaljubljen v tri oranže Sergeja Prokofjeva,
opera Eros in Psiha Ludomirja Róžyckega, opera Ljubezen treh kraljev Ita-
la Montemezzija, Weinbergerjev Švanda Dudak, otroška opera Nina nana,
punčka moja glasnika glasbenega futurizma Francesca Balilla Pratelle, ki
pa se sicer v tem delu odmika od radikalne prevratnosti, nato še Weillova
komična opera Car se da fotografirati, ki bi jo lahko umestili v zgodovinsko
specifični žanr Zeitoper, Respighijeva opera Plamen, delo Aleksandara Če-
repnina 01–01 na besedilo ruskega simbolista Leonida Andrejeva, katere-
ga delo je tudi podlaga Kogojevi operi Črne maske, D’Albertove Mrtve oči,
opera Zemruda Raoula Koczalskega in Laterna Vitĕzslava Nováka. Poleg
tega pa je s krstnimi izvedbami zadnjih Puccinijevih (Triptih, Turandot)
oper poskrbel tudi za dotok najpriljubljenejšega dela italijanskega reperto-
arja. Ob bok tem delom je dajal Polič dovolj prostora tudi slovenskim novi-
9 Lah, »Slovensko-nemška dihotomija«, 102
10 Prim. Borut Loparnik, »Poličeva doba slovenske opere: ozadja in meje«, v Zbornik ob
jubileju Jožeta Sivca, ur. Jurij Snoj in Darja Frelih (Ljubljana: Slovensko muzikološko
društvo in Založba ZRC SAZU, 2000), 205–224.
357
Novo situacijo je deloma zaznamovala odsotnost prejšnje nemško-sloven-
ske dvojnosti, ki ni prinašala zgolj pozitivnih učinkov konkurence, tem-
več tudi plodno sodelovalno razmerje in repertoarne dopolnitve.9 Hkrati je
bil to tudi v svetovnem pogledu čas, v katerem je opera še zadnjič opravlja-
la vlogo osrednjega kulturnega prostora in je na nek način služila prezenta-
ciji vodilnih ideologij, ki so v nadaljevanju sprožile z novo vojno katakliz-
mo svetovnih razsežnosti, po katerih se opera nikoli več ni zares opomogla.
To zadnje »cvetenje« opere je mogoče odčitati tudi iz delovanja ljubljanske
Opere, ne kaže pa se zgolj v številu postavitev in njihovih ponovitev tem-
več predvsem v razvejanosti repertoarja, ki se je razpiral na vse strani. To še
posebej velja za čas (1925–1939), ko je opero vodil Mirko Polič (1890–1951).10
Najpomembnejše repertoarne odlike Poličeve dobe so gotovo poveza-
ne z renesanso klasicistične opere (v slovenskem jeziku tako dobimo prvo
klasicistično opero, Mozartovo Figarovo svatbo, šele leta 1926), prvima in
hkrati žal tudi zadnjima izvedbama Wagnerjevih glasbenih dram Valki-
ra (1929) in Parsifal (1933) ter široko odprtimi vrati za najsodobnejšo oper-
no ustvarjalnost. Tako prav v Poličevem času v Ljubljano prihajajo operne
novitete nesluteno hitro: Oedipus Rex Igorja Stravinskega, Kraljičin ljubi-
mec Rudolfa Wagner-Régenyja, Weingartnerjeva Vaška šola, Křenekova
opera Jonny igra, Car Kalojan Panča Vladigerova in Šostakovičeva opera
Lady Macbeth Mcenska so v Ljubljani predstavljene le leto oz. dve po svo-
ji krstni uprizoritvi. Med pomembne uprizoritve sodobnejših oper pa v tis-
tem času gotovo sodijo tudi dela Zaljubljen v tri oranže Sergeja Prokofjeva,
opera Eros in Psiha Ludomirja Róžyckega, opera Ljubezen treh kraljev Ita-
la Montemezzija, Weinbergerjev Švanda Dudak, otroška opera Nina nana,
punčka moja glasnika glasbenega futurizma Francesca Balilla Pratelle, ki
pa se sicer v tem delu odmika od radikalne prevratnosti, nato še Weillova
komična opera Car se da fotografirati, ki bi jo lahko umestili v zgodovinsko
specifični žanr Zeitoper, Respighijeva opera Plamen, delo Aleksandara Če-
repnina 01–01 na besedilo ruskega simbolista Leonida Andrejeva, katere-
ga delo je tudi podlaga Kogojevi operi Črne maske, D’Albertove Mrtve oči,
opera Zemruda Raoula Koczalskega in Laterna Vitĕzslava Nováka. Poleg
tega pa je s krstnimi izvedbami zadnjih Puccinijevih (Triptih, Turandot)
oper poskrbel tudi za dotok najpriljubljenejšega dela italijanskega reperto-
arja. Ob bok tem delom je dajal Polič dovolj prostora tudi slovenskim novi-
9 Lah, »Slovensko-nemška dihotomija«, 102
10 Prim. Borut Loparnik, »Poličeva doba slovenske opere: ozadja in meje«, v Zbornik ob
jubileju Jožeta Sivca, ur. Jurij Snoj in Darja Frelih (Ljubljana: Slovensko muzikološko
društvo in Založba ZRC SAZU, 2000), 205–224.
357
