Page 360 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 360
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
tetam, med katerimi so si še posebno mesto prislužile Kogojeve Črne ma-
ske, obe Bravničarjevi operi (Pohujšanje v dolini Šentflorjanski in Hlapec
Jernej), Švarova Kleopatra ter izvedbe Osterca, saj so se skladatelji v njih jas-
no spopadali s takrat aktualnimi slogi in žanri (Kogoj z ekspresionizmom,
Bravničar je v drugi operi že bolj sledil Osterčevemu zgledu in tako novi
stvarnosti), medtem ko lahko izvedbe Parmovega Zlatoroga, obeh Savino-
vih oper (Gosposvetski sen in Matija Gubec) ter stalne ponovne postavitve
in hkrati priredbe Gorenjskega slavčka razumemo v kontekstu želje po na-
cionalni operi. V novi državi pa je bilo potrebno nekaj prostora nameniti
tudi skladateljem novega širšega prostora: Josipu Hatzeju, Petru Konjeviću,
Luju Šafranek-Kaviću, Jakovu Gotovcu in Krstu Odaku.
Niso se sicer bistveno spremenile najpopularnejše opere, saj ostaja
»zmagovalka« ljubljanskega odra še vedno Prodana nevesta, na spisku naj-
večkrat izvajanih oper pa ostajajo tudi opere Carmen, Jevgenij Onjegin in
Traviata, toda obenem iz seznama izpade Lohengrin (Wagner sicer še osta-
ja na lestvici najpogosteje izvajanih skladateljev), nanj pa se uvrsti Janáčk-
ova Jenůfa, kar že kaže na določene žanrske premike. Tako iz odrov poča-
si izginjajo romantične opere in tudi velika opera (13 izvedb velikih odpade
predvsem na Verdijeve opere, modelirane po pariškem zgledu, medtem ko
osrednjega avtorja žanra grand opéra, Giacoma Meyerbeerja, ne najdemo
več na sporedu), medtem ko dobivajo pomembnejšo vlogo opere ruskega
epskega realizma (Čajkovski, Musorgski, Borodin) in klasicistične opere,
medtem ko nesporni favorit še vedno ostajajo veristične opere, predvsem
po zaslugi vse pogostejših izvedb Puccinija. Visoko se še vedno ohranjajo
nacionalne opere, do določene mere tudi zaradi številnih slovenskih oper,
ki poskušajo – večinoma neuspešno – zapolniti ta prazni prostor. Kljub tem
žanrskim spremembam ostaja ravnotežje med operami posameznih naci-
onalnosti skoraj identično kot v prejšnjem obdobju. Toda ostaja spoznanje,
da tako široko zasnovanega repertoarja, v katerega so redno dotekale tudi
nova svetovna dela, ljubljanska Opera ne prej in ne kasneje ni več zmogla.
Zanimivo je, da je repertoarna uravnoteženost zaznamovala tudi med-
vojna leta, ko ljubljanska Opera leta 1941 s kar 17 premierami doseže svoj re-
kord.11 Opazimo sicer lahko, da je v obdobju do leta 1943 nekoliko več po-
udarka na italijanskem repertoarju in po letu 1943 na nemškem, pri čemer
imamo lahko izvedbi Aide jeseni leta 1941 in Tannhäuserja februarja 1945 za
11 Gregor Pompe, »Na obrobju. Delovanje ljubljanske Opere med letoma 1950 in 1960«,
v: Ustanove, politika in glasba v Sloveniji in Srbiji 1945–1963, ur. T. Marković in L.
Stefanija, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
2015, 75.
358
tetam, med katerimi so si še posebno mesto prislužile Kogojeve Črne ma-
ske, obe Bravničarjevi operi (Pohujšanje v dolini Šentflorjanski in Hlapec
Jernej), Švarova Kleopatra ter izvedbe Osterca, saj so se skladatelji v njih jas-
no spopadali s takrat aktualnimi slogi in žanri (Kogoj z ekspresionizmom,
Bravničar je v drugi operi že bolj sledil Osterčevemu zgledu in tako novi
stvarnosti), medtem ko lahko izvedbe Parmovega Zlatoroga, obeh Savino-
vih oper (Gosposvetski sen in Matija Gubec) ter stalne ponovne postavitve
in hkrati priredbe Gorenjskega slavčka razumemo v kontekstu želje po na-
cionalni operi. V novi državi pa je bilo potrebno nekaj prostora nameniti
tudi skladateljem novega širšega prostora: Josipu Hatzeju, Petru Konjeviću,
Luju Šafranek-Kaviću, Jakovu Gotovcu in Krstu Odaku.
Niso se sicer bistveno spremenile najpopularnejše opere, saj ostaja
»zmagovalka« ljubljanskega odra še vedno Prodana nevesta, na spisku naj-
večkrat izvajanih oper pa ostajajo tudi opere Carmen, Jevgenij Onjegin in
Traviata, toda obenem iz seznama izpade Lohengrin (Wagner sicer še osta-
ja na lestvici najpogosteje izvajanih skladateljev), nanj pa se uvrsti Janáčk-
ova Jenůfa, kar že kaže na določene žanrske premike. Tako iz odrov poča-
si izginjajo romantične opere in tudi velika opera (13 izvedb velikih odpade
predvsem na Verdijeve opere, modelirane po pariškem zgledu, medtem ko
osrednjega avtorja žanra grand opéra, Giacoma Meyerbeerja, ne najdemo
več na sporedu), medtem ko dobivajo pomembnejšo vlogo opere ruskega
epskega realizma (Čajkovski, Musorgski, Borodin) in klasicistične opere,
medtem ko nesporni favorit še vedno ostajajo veristične opere, predvsem
po zaslugi vse pogostejših izvedb Puccinija. Visoko se še vedno ohranjajo
nacionalne opere, do določene mere tudi zaradi številnih slovenskih oper,
ki poskušajo – večinoma neuspešno – zapolniti ta prazni prostor. Kljub tem
žanrskim spremembam ostaja ravnotežje med operami posameznih naci-
onalnosti skoraj identično kot v prejšnjem obdobju. Toda ostaja spoznanje,
da tako široko zasnovanega repertoarja, v katerega so redno dotekale tudi
nova svetovna dela, ljubljanska Opera ne prej in ne kasneje ni več zmogla.
Zanimivo je, da je repertoarna uravnoteženost zaznamovala tudi med-
vojna leta, ko ljubljanska Opera leta 1941 s kar 17 premierami doseže svoj re-
kord.11 Opazimo sicer lahko, da je v obdobju do leta 1943 nekoliko več po-
udarka na italijanskem repertoarju in po letu 1943 na nemškem, pri čemer
imamo lahko izvedbi Aide jeseni leta 1941 in Tannhäuserja februarja 1945 za
11 Gregor Pompe, »Na obrobju. Delovanje ljubljanske Opere med letoma 1950 in 1960«,
v: Ustanove, politika in glasba v Sloveniji in Srbiji 1945–1963, ur. T. Marković in L.
Stefanija, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
2015, 75.
358
