Page 370 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 370
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
pertoarja, na katerem gre prvo mesto belcantistični in veristični operi. O
Wagnerju ni več ne duha ne sluha, prav tako o kakšni sodobnejši operi (tudi
ne o tistih »tradicionalističnega tipa«, kakršen je bil značilen za petdeseta
leta, »ignoranco« doživljata tako na primer tudi Benjamin Britten in Dmi-
trij Šostakovič – slišati pa je bilo mogoče Waltonovega Medveda, Poulen-
cove Tejrezijeve dojke, Menottijevega Konzula in Ullmannovega Atlantske-
ga cesarja). Ohranja se sicer želja po eni slovenski predstavi letno, vendar
se redko izvajajo nova dela. Krstno sta bili izvedeni opereta Krpanova ko-
bila in opera Medeja Janija Goloba, Ajdičeva Brata ter Lazarjeva Deseta hči
– v vseh primerih gre za skladatelje, ki so se v velikem loku ognili moder-
nizmu – ter ponovno pripravljeni Parmovi enodejanki Stara pesem in Kse-
nija, Foersterjev Gorenjski slavček, Švarova Kleopatra, Kozinov Ekvinokcij,
Kogojeve Črne maske in Božičeva Lizistrata 75, v kateri sicer odmevajo mo-
dernistični toni, a repertoarno vrednost te opere močno zmanjšuje dejstvo,
da jo je na program postavil kar skladatelj sam v času svojega vodenja Ope-
re. Kako daleč je pripeljalo odtegovanje aktualnosti in umetniško tehtnej-
ših predstav, je med drugim pokazala izvedba Janáčkove opere Jenůfa, ki
očitno za slovensko občinstvo že sodi med manj zanimiva, morda celo »so-
dobnejša« dela, saj sta si jo v sezoni 1994–1995 na le treh ponovitvah ogle-
dala zgolj 902 poslušalca, pa čeprav je nosilna pevka za svojo kreacijo pre-
jela celo nagrado Prešernovega sklada, kar naj bi govorilo o visoki estetski
vrednosti uprizoritve.
Zaključek: specifike repertoarja ljubljanske Opere
Kratki pregledi opernega repertoarja v posameznih zgodovinskih segmen-
tih nam lahko izrišejo splošne repertoarne značilnosti, pri čemer pa je po-
membno upoštevati tudi širšo evropsko oz. svetovno dimenzijo. V bistve-
nih potezah se ljubljanski operni repertoar ne razlikuje od repertoarjev
svetovnih opernih hiš, saj so na njem kraljevale večinoma iste opere. Kot
vsa druga gledališča je bilo tudi ljubljansko operno gledališče regionalno
pobarvano, toda ljubljanske Opere ne zaznamujejo slovenski avtorji (izje-
mo predstavlja Parma v prvem obdobju), temveč slovanski, ki jih na nem-
ških odrih ob koncu 19. stoletja praktično ni, kasneje pa se med prvih deset
prebije Smetana, medtem ko je slednji v Ljubljani vseskozi pri vrhu, njego-
va Prodana nevesta pa je v obeh obdobjih največkrat izvajana opera. Poleg
Smetane je zanimiva tudi vloga libretista Karla Sabino (1813–1877), libretis-
ta Prodane neveste, ki pa se je kot avtor besedila podpisal še pod Blodekovo
opero V vodnjaku, eno izmed posebnosti ljubljanskega gledališča, in tudi
368
pertoarja, na katerem gre prvo mesto belcantistični in veristični operi. O
Wagnerju ni več ne duha ne sluha, prav tako o kakšni sodobnejši operi (tudi
ne o tistih »tradicionalističnega tipa«, kakršen je bil značilen za petdeseta
leta, »ignoranco« doživljata tako na primer tudi Benjamin Britten in Dmi-
trij Šostakovič – slišati pa je bilo mogoče Waltonovega Medveda, Poulen-
cove Tejrezijeve dojke, Menottijevega Konzula in Ullmannovega Atlantske-
ga cesarja). Ohranja se sicer želja po eni slovenski predstavi letno, vendar
se redko izvajajo nova dela. Krstno sta bili izvedeni opereta Krpanova ko-
bila in opera Medeja Janija Goloba, Ajdičeva Brata ter Lazarjeva Deseta hči
– v vseh primerih gre za skladatelje, ki so se v velikem loku ognili moder-
nizmu – ter ponovno pripravljeni Parmovi enodejanki Stara pesem in Kse-
nija, Foersterjev Gorenjski slavček, Švarova Kleopatra, Kozinov Ekvinokcij,
Kogojeve Črne maske in Božičeva Lizistrata 75, v kateri sicer odmevajo mo-
dernistični toni, a repertoarno vrednost te opere močno zmanjšuje dejstvo,
da jo je na program postavil kar skladatelj sam v času svojega vodenja Ope-
re. Kako daleč je pripeljalo odtegovanje aktualnosti in umetniško tehtnej-
ših predstav, je med drugim pokazala izvedba Janáčkove opere Jenůfa, ki
očitno za slovensko občinstvo že sodi med manj zanimiva, morda celo »so-
dobnejša« dela, saj sta si jo v sezoni 1994–1995 na le treh ponovitvah ogle-
dala zgolj 902 poslušalca, pa čeprav je nosilna pevka za svojo kreacijo pre-
jela celo nagrado Prešernovega sklada, kar naj bi govorilo o visoki estetski
vrednosti uprizoritve.
Zaključek: specifike repertoarja ljubljanske Opere
Kratki pregledi opernega repertoarja v posameznih zgodovinskih segmen-
tih nam lahko izrišejo splošne repertoarne značilnosti, pri čemer pa je po-
membno upoštevati tudi širšo evropsko oz. svetovno dimenzijo. V bistve-
nih potezah se ljubljanski operni repertoar ne razlikuje od repertoarjev
svetovnih opernih hiš, saj so na njem kraljevale večinoma iste opere. Kot
vsa druga gledališča je bilo tudi ljubljansko operno gledališče regionalno
pobarvano, toda ljubljanske Opere ne zaznamujejo slovenski avtorji (izje-
mo predstavlja Parma v prvem obdobju), temveč slovanski, ki jih na nem-
ških odrih ob koncu 19. stoletja praktično ni, kasneje pa se med prvih deset
prebije Smetana, medtem ko je slednji v Ljubljani vseskozi pri vrhu, njego-
va Prodana nevesta pa je v obeh obdobjih največkrat izvajana opera. Poleg
Smetane je zanimiva tudi vloga libretista Karla Sabino (1813–1877), libretis-
ta Prodane neveste, ki pa se je kot avtor besedila podpisal še pod Blodekovo
opero V vodnjaku, eno izmed posebnosti ljubljanskega gledališča, in tudi
368
