Page 367 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 367
repertoarna analiza ljubljanskega opernega uprizarjanja ...
sebej velja za njegove misli, zapisane ob oceni premiere Straussove Ariadne
na Naxosu, za katero se zdi, da je v marsičem zakoličila tudi naše današnje
dojemanje operne ustvarjalnosti Wagnerja in Richarda Straussa:27
Mislim, da bi se dalo oporekati repertoarni politiki naše Opere, kar
se izbire Straussove opere ,Ariadna‘ tiče. Ne verjamem, da je bilo
nujno v tem kratkem razdobju postaviti na naš oder še eno Straus-
sovo opero, tembolj ker je ta po duhu avstrijski, dunajski skladatelj
nam Slovencem tuj in s kulturno-političnega stališča več ali manj
nepotreben. Če dodam, da trka takoj za Straussom na vrata našega
gledališča še Wagner, se mi zdi, da bi naše gledališče s svojo reper-
toarno ,politiko obeh Richardov‘ lahko mirno duše postavili kam
drugam.28
Simptomatično je že, da Prevoršek Richarda Straussa razume kot iz-
recno avstrijsko-dunajskega skladatelja, zaradi česar gre domnevati, da je
bil kritik predvsem pod vtisom Kavalirja z rožo, ki ga je lahko gledal v Lju-
bljani v sezoni 1954–1955 (Ariadna je izvedena tri sezone kasneje, kar se
zdi kritiku »kratko razdobje«), zato še toliko bolj čudi, da se v istem košu
s Straussom znajde potem tudi Wagner. Prevoršek niti ne zapiše tehtnej-
ših glasbeno-dramaturških razlogov, po katerih bi se zdelo izvajanje glasbe
obeh nespornih opernih mojstrov v umetniškem pogledu zgrešeno, temveč
se zateče k sintagmi »kulturno-politični«: najbrž je glasba obeh »kultur-
no« neprimerna, ker sta takorekoč »okupatorska« avtorja (nemško-»avstrij-
ska«), manj jasen pa je dostavek o politični nekorektnosti »obeh Richardov«
(Prevoršek govori o »tujosti« in ne navaja Hitlerjeve zlorabe Wagnerja in
diktatorjevih zvez z Bayreuthom ali Straussove vloge v Tretjem rajhu). Pa
vendar se zdi, da Prevorškov pogled na glasbo Straussa in Wagnerja ni bil
osamljen – po sezoni 1957–1958, torej sezoni »obeh Richardov«, postanejo
izvedbe njunih del na ljubljanskih opernih deskah popolna izjema.
Odsotnost jasnih argumentov ob ocenjevanju sodobnejših del ali del z
nemškega reperotarja pa kaže, da so bile takšne programske odločitve bolj
povezane z osebnim okusom in dojemanjem vodilnih opernih delavcev in
27 V intervjuju z Lovrencom Arničem, takratnim državnim sekretarjem na Minis-
trstvo za kulturo, lahko beremo, »da je ta wagnerjanski mit, ki ne pomeni le glasbe,
temveč tudi filozofsko tematiko, slovenski duši tuj in da z vso to germansko mitolo-
gijo ne vemo prav natančno, kaj bi počeli in kaj naj bi za nas lahko pomenila.« Nata-
ša Elvira Jelenc, Aljoša Matanovič, »Pogovor z Lovrencem Arničem«, Bilten Društva
Richard Wagner Ljubljana 4, št. 8 (2008), 6. Zanimivo je, da Arnič podobno kot Pre-
voršek govori o »tujosti«.
28 Uroš Prevoršek, »Richard Strauss v ljubljanski Operi«, Poročevalec, 18. 1. 1958, 11.
365
sebej velja za njegove misli, zapisane ob oceni premiere Straussove Ariadne
na Naxosu, za katero se zdi, da je v marsičem zakoličila tudi naše današnje
dojemanje operne ustvarjalnosti Wagnerja in Richarda Straussa:27
Mislim, da bi se dalo oporekati repertoarni politiki naše Opere, kar
se izbire Straussove opere ,Ariadna‘ tiče. Ne verjamem, da je bilo
nujno v tem kratkem razdobju postaviti na naš oder še eno Straus-
sovo opero, tembolj ker je ta po duhu avstrijski, dunajski skladatelj
nam Slovencem tuj in s kulturno-političnega stališča več ali manj
nepotreben. Če dodam, da trka takoj za Straussom na vrata našega
gledališča še Wagner, se mi zdi, da bi naše gledališče s svojo reper-
toarno ,politiko obeh Richardov‘ lahko mirno duše postavili kam
drugam.28
Simptomatično je že, da Prevoršek Richarda Straussa razume kot iz-
recno avstrijsko-dunajskega skladatelja, zaradi česar gre domnevati, da je
bil kritik predvsem pod vtisom Kavalirja z rožo, ki ga je lahko gledal v Lju-
bljani v sezoni 1954–1955 (Ariadna je izvedena tri sezone kasneje, kar se
zdi kritiku »kratko razdobje«), zato še toliko bolj čudi, da se v istem košu
s Straussom znajde potem tudi Wagner. Prevoršek niti ne zapiše tehtnej-
ših glasbeno-dramaturških razlogov, po katerih bi se zdelo izvajanje glasbe
obeh nespornih opernih mojstrov v umetniškem pogledu zgrešeno, temveč
se zateče k sintagmi »kulturno-politični«: najbrž je glasba obeh »kultur-
no« neprimerna, ker sta takorekoč »okupatorska« avtorja (nemško-»avstrij-
ska«), manj jasen pa je dostavek o politični nekorektnosti »obeh Richardov«
(Prevoršek govori o »tujosti« in ne navaja Hitlerjeve zlorabe Wagnerja in
diktatorjevih zvez z Bayreuthom ali Straussove vloge v Tretjem rajhu). Pa
vendar se zdi, da Prevorškov pogled na glasbo Straussa in Wagnerja ni bil
osamljen – po sezoni 1957–1958, torej sezoni »obeh Richardov«, postanejo
izvedbe njunih del na ljubljanskih opernih deskah popolna izjema.
Odsotnost jasnih argumentov ob ocenjevanju sodobnejših del ali del z
nemškega reperotarja pa kaže, da so bile takšne programske odločitve bolj
povezane z osebnim okusom in dojemanjem vodilnih opernih delavcev in
27 V intervjuju z Lovrencom Arničem, takratnim državnim sekretarjem na Minis-
trstvo za kulturo, lahko beremo, »da je ta wagnerjanski mit, ki ne pomeni le glasbe,
temveč tudi filozofsko tematiko, slovenski duši tuj in da z vso to germansko mitolo-
gijo ne vemo prav natančno, kaj bi počeli in kaj naj bi za nas lahko pomenila.« Nata-
ša Elvira Jelenc, Aljoša Matanovič, »Pogovor z Lovrencem Arničem«, Bilten Društva
Richard Wagner Ljubljana 4, št. 8 (2008), 6. Zanimivo je, da Arnič podobno kot Pre-
voršek govori o »tujosti«.
28 Uroš Prevoršek, »Richard Strauss v ljubljanski Operi«, Poročevalec, 18. 1. 1958, 11.
365
