Page 368 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 368
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
kritikov, kot s kakšno premišljeno politično-propagandno strategijo. Res pa
je, da se je osebne preference očitno dalo povezovati s »kulturno-politično«
situacijo, jih na ta način posredno uveljavljati in tudi zlorabljati. Takšno sli-
ko nam daje zunanja podobna delovanja opere – repertoar, gledališki listi
in kritike predstav, v katerih ni zaslediti kontinuirano razvitih in predsta-
vljenih kritiških kriterijev,29 ki bi jih nedvoumno lahko povezali z ideološko
doktrino. Pa tudi zapisniki sej vodstva Opere ali sveta SNG Ljubljana izka-
zujejo, da so bili direktni politično-ideološki pritisk precej redki.
Če torej iz sporedov Opere v petdesetih letih nismo mogli razbrati di-
rektnih političnih posegov, pa so indirektni posegi v obliki finančnega od-
tegovanja vendarle povsem jasno razvidni – drastično je namreč padlo šte-
vilo premiernih predstav na sezono. V Poličevem predvojnem obdobju je
bilo letno pripravljenih od štirinajst do petnajst novih predstav. Zaradi
težkih vojnih razmer bi zato upravičeno pričakovali, da bo težko situaci-
jo izkazovala tudi prva povojna premiera, vendar pa so v sezoni 1945–1946
izvedli kar petnajst premier, kar bi pomenilo, da je Mirko Polič Opero po-
novno želel umestiti v stare tirnice. Toda že v naslednji sezoni število pre-
mier drastično upade: ljubljanska Opera je pripravila samo šest novih pred-
stav. V sezoni 1950–1951 je na sporedu celo samo pet novih predstav, sicer pa
je številka v petdesetih letih nihala med šestimi in osmimi premierami na
leto. Direktne spremembe v številu premier po očitno prelomnem letu 1954
sicer ni opaziti, se je pa s prihodom Žebreta s sezono 1958–1959 število pre-
mier ustalilo pri številki šest, kar pomeni, da so v ljubljanski Operi v šestde-
setih letih izvedli samo tretjino toliko oper, ko so jih bili sposobni uprizori-
ti v kočljivi vojni sezoni 1941–1942.
Kar se tiče programskih poudarkov pa v zvezi z ljubljansko Opero ven-
darle lahko govorimo o nacionalni in slogovni uravnoteženosti. Tako se
leta 1960 s Purcellovo opero Dido in Enej začne tudi kratka renesansa ba-
ročne opere (v nadaljevanju so sicer izvedene samo še naslednja baročna
dela: Händlov Julij Cezar in Orlando v letih 1966 oz. 1980 ter Monteverdije-
vo Kronanje Popeje) – trenutek je pravi, saj se prav v tem času pričenja za-
vest o historični izvajalski praksi, ki prinaša povsem nov pogled na t.i. staro
glasbo, toda zanimivo je, da mu ne sledi pravo nadaljevanje, saj se leta 1980
konča redka praksa izvajanja baročnih oper. Nekaj podobnega velja tudi za
izvedbe sodobnejšega repertoarja. Tako lahko v desetletju med 1951 in 1962
opažamo zadnje izvedbe sodobnejših oper (H. Sutermeister, B. Britten, B.
Martinů, W. Egk, S. Prokofjev, F. Poulenc, J. Cikker), nato pa v naslednjih
29 Vse kritike za izbrano obdobje zbrane hrani Slovenski gledališki muzej.
366
kritikov, kot s kakšno premišljeno politično-propagandno strategijo. Res pa
je, da se je osebne preference očitno dalo povezovati s »kulturno-politično«
situacijo, jih na ta način posredno uveljavljati in tudi zlorabljati. Takšno sli-
ko nam daje zunanja podobna delovanja opere – repertoar, gledališki listi
in kritike predstav, v katerih ni zaslediti kontinuirano razvitih in predsta-
vljenih kritiških kriterijev,29 ki bi jih nedvoumno lahko povezali z ideološko
doktrino. Pa tudi zapisniki sej vodstva Opere ali sveta SNG Ljubljana izka-
zujejo, da so bili direktni politično-ideološki pritisk precej redki.
Če torej iz sporedov Opere v petdesetih letih nismo mogli razbrati di-
rektnih političnih posegov, pa so indirektni posegi v obliki finančnega od-
tegovanja vendarle povsem jasno razvidni – drastično je namreč padlo šte-
vilo premiernih predstav na sezono. V Poličevem predvojnem obdobju je
bilo letno pripravljenih od štirinajst do petnajst novih predstav. Zaradi
težkih vojnih razmer bi zato upravičeno pričakovali, da bo težko situaci-
jo izkazovala tudi prva povojna premiera, vendar pa so v sezoni 1945–1946
izvedli kar petnajst premier, kar bi pomenilo, da je Mirko Polič Opero po-
novno želel umestiti v stare tirnice. Toda že v naslednji sezoni število pre-
mier drastično upade: ljubljanska Opera je pripravila samo šest novih pred-
stav. V sezoni 1950–1951 je na sporedu celo samo pet novih predstav, sicer pa
je številka v petdesetih letih nihala med šestimi in osmimi premierami na
leto. Direktne spremembe v številu premier po očitno prelomnem letu 1954
sicer ni opaziti, se je pa s prihodom Žebreta s sezono 1958–1959 število pre-
mier ustalilo pri številki šest, kar pomeni, da so v ljubljanski Operi v šestde-
setih letih izvedli samo tretjino toliko oper, ko so jih bili sposobni uprizori-
ti v kočljivi vojni sezoni 1941–1942.
Kar se tiče programskih poudarkov pa v zvezi z ljubljansko Opero ven-
darle lahko govorimo o nacionalni in slogovni uravnoteženosti. Tako se
leta 1960 s Purcellovo opero Dido in Enej začne tudi kratka renesansa ba-
ročne opere (v nadaljevanju so sicer izvedene samo še naslednja baročna
dela: Händlov Julij Cezar in Orlando v letih 1966 oz. 1980 ter Monteverdije-
vo Kronanje Popeje) – trenutek je pravi, saj se prav v tem času pričenja za-
vest o historični izvajalski praksi, ki prinaša povsem nov pogled na t.i. staro
glasbo, toda zanimivo je, da mu ne sledi pravo nadaljevanje, saj se leta 1980
konča redka praksa izvajanja baročnih oper. Nekaj podobnega velja tudi za
izvedbe sodobnejšega repertoarja. Tako lahko v desetletju med 1951 in 1962
opažamo zadnje izvedbe sodobnejših oper (H. Sutermeister, B. Britten, B.
Martinů, W. Egk, S. Prokofjev, F. Poulenc, J. Cikker), nato pa v naslednjih
29 Vse kritike za izbrano obdobje zbrane hrani Slovenski gledališki muzej.
366
