Page 369 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 369
repertoarna analiza ljubljanskega opernega uprizarjanja ...
dveh desetletjih beležimo le še izvedbo Sutermeistrove opere Razkolnikov
(1964, napisano 1948) in oper Romeo, Julija (1966, napisano 1962) in Deka-
meron (1977) češkega skladatelja Jana Františka Fischerja. Prav s Fischerje-
vim Dekameronom se leta 1981 končajo izvedbe sodobnejših del v ljubljan-
ski Operi, kar pomeni, da se repertoar vedno bolj »stara« in posledično tudi
oža. Če za merilo aktualnost privzamemo merilo, po katerem nam za ak-
tualne izvedbe štejejo tiste, ki so bile pripravljene največ petnajst let po sve-
tovni praizvedbi opere, iz seznama izpade tudi letošnja premiera Glassove
opere Lepotica in izver, ki je bila napisana pred skoraj četrt stoletja. Izka-
že se tudi, da v vseh primerih direkcije Opere niso imela najboljšega poslu-
ha za to, katere opere so res vredne in se bodo obdržale na repertoarja, saj
med avtorji najdemo danes bolj ali manj pozabljene R. Wagner-Régenyja,
R. Koczalskega, K. Weissa, F. Weingartnerja, P. Vladigerova, E. Wolf-Ferra-
rija, F. Neumanna, W. Egka, J. Weinbergerja, K. Kovařovica, V. Nováka, J.
Cikkerja, K. Bendla, L. Róžyckega, H. Sutermeistra, J. N. Hummla, W. Ki-
enzla, A. Franchettija in I. Monzemezzija.
Podobno kot sodobni operi se je godilo tudi nemškemu repertoarju,
torej v prvi vrsti opernim delom Wagnerja in Richarda Straussa. Tako be-
ležimo po drugi svetovni vojni samo štiri izvedbe Wagnerjevih del in še
to zgolj Večnega mornarja (trikrat) in Lohengrina ter pet izvedb Straussa
(dvakrat Saloma in Ariadna na Naksosu, enkrat Kavalir z rožo), kar je ne-
navadno, če pomislimo, da gre v obeh primerih za avtorja z železnega re-
pertoarja svetovnih oper, in vsaj v primeru Wagnerja tudi za skladatelja, ki
je v določeni meri obvladoval ljubljanski oder še v času delovanja Drama-
tičnega društva.
1991–2018: Osamosvojitev
Ta trend ožanja in staranja se je po osamosvojitvi samo še stopnjeval (nobe-
ne sodobne opere, nič iz baročnega repertoarja, po ena izvedba Wagnerja in
R. Straussa), nov politični trenutek pa je prinesel zgolj restitucijo operete, ki
je bila zaradi svojih meščanskih tonov takoj po drugi svetovni vojni politič-
no sumljiva. Toda lažji žanr zdaj ni več opravičljiv na podoben način, kot je
bil v Poličevih časih, ko je tudi izdatno cvetel30 – z njim je direktor finanč-
no pokrival bolj drzne sodobne predstave in s tem umetniško zahtevnejše
projekte, ki jih sodobna ljubljanska operna poustvarjalnost ne beleži več.
Letno je Opera v tem času pripravila samo še po šest novih predstav,
pri čemer se izvajajo praktično le dela iz najbolj okostenelega železnega re-
30 Prim. Loparnik, »Poličeva doba slovenske opere«.
367
dveh desetletjih beležimo le še izvedbo Sutermeistrove opere Razkolnikov
(1964, napisano 1948) in oper Romeo, Julija (1966, napisano 1962) in Deka-
meron (1977) češkega skladatelja Jana Františka Fischerja. Prav s Fischerje-
vim Dekameronom se leta 1981 končajo izvedbe sodobnejših del v ljubljan-
ski Operi, kar pomeni, da se repertoar vedno bolj »stara« in posledično tudi
oža. Če za merilo aktualnost privzamemo merilo, po katerem nam za ak-
tualne izvedbe štejejo tiste, ki so bile pripravljene največ petnajst let po sve-
tovni praizvedbi opere, iz seznama izpade tudi letošnja premiera Glassove
opere Lepotica in izver, ki je bila napisana pred skoraj četrt stoletja. Izka-
že se tudi, da v vseh primerih direkcije Opere niso imela najboljšega poslu-
ha za to, katere opere so res vredne in se bodo obdržale na repertoarja, saj
med avtorji najdemo danes bolj ali manj pozabljene R. Wagner-Régenyja,
R. Koczalskega, K. Weissa, F. Weingartnerja, P. Vladigerova, E. Wolf-Ferra-
rija, F. Neumanna, W. Egka, J. Weinbergerja, K. Kovařovica, V. Nováka, J.
Cikkerja, K. Bendla, L. Róžyckega, H. Sutermeistra, J. N. Hummla, W. Ki-
enzla, A. Franchettija in I. Monzemezzija.
Podobno kot sodobni operi se je godilo tudi nemškemu repertoarju,
torej v prvi vrsti opernim delom Wagnerja in Richarda Straussa. Tako be-
ležimo po drugi svetovni vojni samo štiri izvedbe Wagnerjevih del in še
to zgolj Večnega mornarja (trikrat) in Lohengrina ter pet izvedb Straussa
(dvakrat Saloma in Ariadna na Naksosu, enkrat Kavalir z rožo), kar je ne-
navadno, če pomislimo, da gre v obeh primerih za avtorja z železnega re-
pertoarja svetovnih oper, in vsaj v primeru Wagnerja tudi za skladatelja, ki
je v določeni meri obvladoval ljubljanski oder še v času delovanja Drama-
tičnega društva.
1991–2018: Osamosvojitev
Ta trend ožanja in staranja se je po osamosvojitvi samo še stopnjeval (nobe-
ne sodobne opere, nič iz baročnega repertoarja, po ena izvedba Wagnerja in
R. Straussa), nov politični trenutek pa je prinesel zgolj restitucijo operete, ki
je bila zaradi svojih meščanskih tonov takoj po drugi svetovni vojni politič-
no sumljiva. Toda lažji žanr zdaj ni več opravičljiv na podoben način, kot je
bil v Poličevih časih, ko je tudi izdatno cvetel30 – z njim je direktor finanč-
no pokrival bolj drzne sodobne predstave in s tem umetniško zahtevnejše
projekte, ki jih sodobna ljubljanska operna poustvarjalnost ne beleži več.
Letno je Opera v tem času pripravila samo še po šest novih predstav,
pri čemer se izvajajo praktično le dela iz najbolj okostenelega železnega re-
30 Prim. Loparnik, »Poličeva doba slovenske opere«.
367
