Page 366 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 366
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
prepoznal »reakcionarno politično jedro«, ki se v bistvu ne sklada s politič-
no doktrino, ki naj bi jo nosila socrealistična umetnost nove komunistične
države, vendar Ajlec na ta »idealistični« element samo opozarja, ne jemlje
pa ga kot izhodišče za negativno kritiko. Bolj izrazito odklonilna je bila kri-
tika ob izvedbi Brittnove priredbe Gayove Beraške opere, pri čemer je svoje
morala dodati tudi sodobnejša brechtovsko-potujevalna inscenacija, saj je
iz Šivičeve kritike moč razbrati, da je bila pomembna aktivna vloga name-
njena komentarjem zbora, tok naj bi trgali številni medklici, scenski delavci
pa so kar na odprti sceni premikali kulise.23 Takšen pristop je nekatere oči-
tno močno zmotil, saj v nepodpisani kritiki v Tribuni beremo:
Brittnova ,Beraška opera‘ predvsem ni opera. Če je, potem bi se mo-
rala imenovati komajda prostaška, ne pa beraška. To je iluzija ope-
re. Če je to poskus nečesa ,novega‘, potem danes ne more postati
vzor: kot poskus bo ostalo to delo neuspelo in neokusno.24
Kritika je bila torej zelo pozorna ob sodobnejših predstavah, saj je oči-
tno vladal izrazito odklonilen odnos do inovativnega in modernističnega.
To nenazadnje dokazuje tudi Prevorškov kritični zapis ob izvedbi Menotti-
jeve Amalije:
Pri pogostem naglaševanju Menottijevega epigonstva in eklekticiz-
ma se mora človek nehote nasmehniti nad ‚originalnostjo‘ velike-
ga dela moderne umetnosti, ki tolikokrat temelji na neznanju in
nesposobnosti.25
Prevoršek se zelo jasno postavi proti inovativnosti, ki jo cinično enači
z »originalnostjo«, zato se mu zdijo kritike Menottijevega dela, ki gotovo ne
prinaša nobenih novih glasbeno-dramaturških rešitev, neupravičene. Tak-
šen kritikov odnos pa seveda zelo jasno izpostavlja odnos javnosti do aktu-
alnega modernizma, ki so ga očitno odklanjali.26 Pa tudi sicer je bil Prevor-
šek, kar se tiče repertoarnih izbir, izrazito konservativno naravnan in prav
iz njegovih zapisov bi lahko zaznali celo nekaj tendencioznosti. To še po-
vo pomembna in je vredno nanjo opozoriti.« Rafael Ajlec, »Romeo in Julija«, Ljud-
ska pravica, 27. 10. 1952, 14.
23 Pavel Šivic, »Britten, ‚Beraška opera‘«, Slovenski poročevalec, 17. 3. 1953, 5.
24 »Ljubljanska predstava ‚Beraške opere‘«, Tribuna, 2. 4. 1953, 9.
25 Uroš Prevoršek, »Purcell in Menotti«, Delo, 21. 6. 1960, 6.
26 Zanimivo je, da Prevoršek govori izrecno o »sodobni umetnosti« in ne o glasbi, saj
upravičeno domnevamo – takšno »pravico« nam na primer daje poznavanja reper-
toarja orkestra Slovenske filharmonije – da takšne glasbe v tistem času pri nas sploh
niso poznali.
364
prepoznal »reakcionarno politično jedro«, ki se v bistvu ne sklada s politič-
no doktrino, ki naj bi jo nosila socrealistična umetnost nove komunistične
države, vendar Ajlec na ta »idealistični« element samo opozarja, ne jemlje
pa ga kot izhodišče za negativno kritiko. Bolj izrazito odklonilna je bila kri-
tika ob izvedbi Brittnove priredbe Gayove Beraške opere, pri čemer je svoje
morala dodati tudi sodobnejša brechtovsko-potujevalna inscenacija, saj je
iz Šivičeve kritike moč razbrati, da je bila pomembna aktivna vloga name-
njena komentarjem zbora, tok naj bi trgali številni medklici, scenski delavci
pa so kar na odprti sceni premikali kulise.23 Takšen pristop je nekatere oči-
tno močno zmotil, saj v nepodpisani kritiki v Tribuni beremo:
Brittnova ,Beraška opera‘ predvsem ni opera. Če je, potem bi se mo-
rala imenovati komajda prostaška, ne pa beraška. To je iluzija ope-
re. Če je to poskus nečesa ,novega‘, potem danes ne more postati
vzor: kot poskus bo ostalo to delo neuspelo in neokusno.24
Kritika je bila torej zelo pozorna ob sodobnejših predstavah, saj je oči-
tno vladal izrazito odklonilen odnos do inovativnega in modernističnega.
To nenazadnje dokazuje tudi Prevorškov kritični zapis ob izvedbi Menotti-
jeve Amalije:
Pri pogostem naglaševanju Menottijevega epigonstva in eklekticiz-
ma se mora človek nehote nasmehniti nad ‚originalnostjo‘ velike-
ga dela moderne umetnosti, ki tolikokrat temelji na neznanju in
nesposobnosti.25
Prevoršek se zelo jasno postavi proti inovativnosti, ki jo cinično enači
z »originalnostjo«, zato se mu zdijo kritike Menottijevega dela, ki gotovo ne
prinaša nobenih novih glasbeno-dramaturških rešitev, neupravičene. Tak-
šen kritikov odnos pa seveda zelo jasno izpostavlja odnos javnosti do aktu-
alnega modernizma, ki so ga očitno odklanjali.26 Pa tudi sicer je bil Prevor-
šek, kar se tiče repertoarnih izbir, izrazito konservativno naravnan in prav
iz njegovih zapisov bi lahko zaznali celo nekaj tendencioznosti. To še po-
vo pomembna in je vredno nanjo opozoriti.« Rafael Ajlec, »Romeo in Julija«, Ljud-
ska pravica, 27. 10. 1952, 14.
23 Pavel Šivic, »Britten, ‚Beraška opera‘«, Slovenski poročevalec, 17. 3. 1953, 5.
24 »Ljubljanska predstava ‚Beraške opere‘«, Tribuna, 2. 4. 1953, 9.
25 Uroš Prevoršek, »Purcell in Menotti«, Delo, 21. 6. 1960, 6.
26 Zanimivo je, da Prevoršek govori izrecno o »sodobni umetnosti« in ne o glasbi, saj
upravičeno domnevamo – takšno »pravico« nam na primer daje poznavanja reper-
toarja orkestra Slovenske filharmonije – da takšne glasbe v tistem času pri nas sploh
niso poznali.
364
