Page 410 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 410
vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju
odgovornosti v smislu vzgajanja lastne publike. Resda poznamo iz strokov-
ne literature »Baumolski zakon« (»Das Baumolsche Gesetz«), ki nas uči, da
»umetniška produkcija v zmeraj večji meri obremenjuje družbo, ne samo
v smislu absolutne višine stroškov, temveč tudi glede na delež celotnih
sredstev, ki jih ima družba na razpolago.«5 Po drugi strani pa izključno trž-
no naravnano pojmovanje konzumenta kulture v vsej svoji vulgarnosti ne-
gira taistega v smislu priznavanja konzumenta kot družbenega subjekta.
Kot zgovoren »pendant« današnji repertoarni politiki bi navedel od-
lomek iz kritike Frana Govekarja ob krstni izvedbi Osterčevega dela Iz ko-
mične opere iz leta 1928:
Direktor Polič odpira okna naše opere, da vidi in sliši tudi Ljubl-
jana, kaj se snuje in ustvarja v zunanjem glasbenem svetu. »Tri
oranže«, »Salome« in »Oedipus rex« in tudi »Iz komične opere« so
taka okna, zakaj tudi Polič smatra tradicijo podobno ozračju več-
no zaprte hiše. Še nikoli ni kipelo tako raznoliko in bujno življenje
v glasbi kakor sedaj: iščejo se nove forme, novi izrazi, nove vsebine,
stremi za notranjo poglobljenostjo, sodobno duhovnostjo. Večno je
stremljenje umetnosti za novim, originalnim, modernim, izčrpnej-
šim. In zato se vedno eksperimentira, individualnost se uveljavlja
močneje, konservativnost pa se umika korak za korakom. Zato po-
zdravljamo Poličevo stremljenje. Pogumno je, koristno, zato ne os-
tane brez haska, za domačo glasbeno produkcijo. Seveda ne najde
odmeva in razumevanja pri širokih plasteh, ki vztrajajo na tradici-
ji, pri vzgojenem okusu, v ljubezni do starega opernega repertoarja
melodičnega in zunanje dramatičnega značaja.6
Ob očitno izkazanemu premalo naklonjenemu odnosu do sodobne
slovenske operne ustvarjalnosti se lahko posamezen umetnik upravičeno
prične spraševati o svoji vlogi in poslanstvu v družbi o smislu svojega de-
lovanja in bivanjskega obstoja. Boris Asafjev je spoznal, da predstavlja rea-
lizem v glasbi, kot tudi sicer v umetnosti, ne samo kategorijo v smislu pro-
dukcije, temveč tudi recepcije. Citat: »Če nek skladatelj iz tega »glasbenega
arzenala« vključi to ali drugo »intonacijo« v svoj ustvarjalni proces in
jo utrdi v zavesti svojih sodobnikov, uporablja realistično metodo.« In
nadalje: »Šele neka recepcija, ki vodi k temu, da priznamo in sprejmemo
individualni slog (»izbira intonacije«) nekega skladatelja kot Smetana ali Ja-
5 Prav tam, 289.
6 Slovenski narod, 10. 11. 1928, 3.
408
odgovornosti v smislu vzgajanja lastne publike. Resda poznamo iz strokov-
ne literature »Baumolski zakon« (»Das Baumolsche Gesetz«), ki nas uči, da
»umetniška produkcija v zmeraj večji meri obremenjuje družbo, ne samo
v smislu absolutne višine stroškov, temveč tudi glede na delež celotnih
sredstev, ki jih ima družba na razpolago.«5 Po drugi strani pa izključno trž-
no naravnano pojmovanje konzumenta kulture v vsej svoji vulgarnosti ne-
gira taistega v smislu priznavanja konzumenta kot družbenega subjekta.
Kot zgovoren »pendant« današnji repertoarni politiki bi navedel od-
lomek iz kritike Frana Govekarja ob krstni izvedbi Osterčevega dela Iz ko-
mične opere iz leta 1928:
Direktor Polič odpira okna naše opere, da vidi in sliši tudi Ljubl-
jana, kaj se snuje in ustvarja v zunanjem glasbenem svetu. »Tri
oranže«, »Salome« in »Oedipus rex« in tudi »Iz komične opere« so
taka okna, zakaj tudi Polič smatra tradicijo podobno ozračju več-
no zaprte hiše. Še nikoli ni kipelo tako raznoliko in bujno življenje
v glasbi kakor sedaj: iščejo se nove forme, novi izrazi, nove vsebine,
stremi za notranjo poglobljenostjo, sodobno duhovnostjo. Večno je
stremljenje umetnosti za novim, originalnim, modernim, izčrpnej-
šim. In zato se vedno eksperimentira, individualnost se uveljavlja
močneje, konservativnost pa se umika korak za korakom. Zato po-
zdravljamo Poličevo stremljenje. Pogumno je, koristno, zato ne os-
tane brez haska, za domačo glasbeno produkcijo. Seveda ne najde
odmeva in razumevanja pri širokih plasteh, ki vztrajajo na tradici-
ji, pri vzgojenem okusu, v ljubezni do starega opernega repertoarja
melodičnega in zunanje dramatičnega značaja.6
Ob očitno izkazanemu premalo naklonjenemu odnosu do sodobne
slovenske operne ustvarjalnosti se lahko posamezen umetnik upravičeno
prične spraševati o svoji vlogi in poslanstvu v družbi o smislu svojega de-
lovanja in bivanjskega obstoja. Boris Asafjev je spoznal, da predstavlja rea-
lizem v glasbi, kot tudi sicer v umetnosti, ne samo kategorijo v smislu pro-
dukcije, temveč tudi recepcije. Citat: »Če nek skladatelj iz tega »glasbenega
arzenala« vključi to ali drugo »intonacijo« v svoj ustvarjalni proces in
jo utrdi v zavesti svojih sodobnikov, uporablja realistično metodo.« In
nadalje: »Šele neka recepcija, ki vodi k temu, da priznamo in sprejmemo
individualni slog (»izbira intonacije«) nekega skladatelja kot Smetana ali Ja-
5 Prav tam, 289.
6 Slovenski narod, 10. 11. 1928, 3.
408
