Page 415 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 415
Povzetki
Jacques Amblard
»Spektakularni« izzivi opere v 21. stoletju
Otroštvo je danes v modi. Jeff Koons je s svojimi deli Inflatable rabbit (1986),
Puppy (1995) in različicami dela Balloon dog v 90. letih že dokazal, da se lah-
ko iz regresije zgradi nova estetika. Temu zgledu je v 21. stoletju sledilo več
oper, ki so se – če ne drugega – zavestno odločile opustiti transcendenco
modernističnih libretov in se raje v nekoliko bolj postmodernističnem slo-
gu vračajo k priljubljenim in vsem znanim likom iz vélike tradicije književ-
nosti za otroke.
V nekoliko bolj splošnih okvirih bi lahko v središče novega stoletja posta-
vili vprašanje »spektakularnega«, ne zgolj »popularnega«. To je očiten vidik
našega racionalnega postmodernizma, ki bi lahko pojasnil relativno oživi-
tev opernega žanra in novih glasbenih akterjev. Opera je povečini le kraj,
kjer se odvija predstava, zavzema torej svoje tradicionalno mesto. A zaradi
nekaterih izjemno vplivnih avantgardnih del po drugi svetovni vojni, ki jih
je dirigiral Pierre Boulez, smo na to nekoliko pozabili. Boulez je bil prepri-
čan, da je po delih Wozzeck (1924) in Lulu (1935) ta žanr dočakal svoj konec.
A sodobnega odpora proti operi ni več. Nedavni sijajni glasbeni poti »glo-
baliziranih skladateljev«, kakršna sta Tan Dun in Kaija Saariaho, ki ju je
operni žanr izoblikoval – ali pa celo naredil –, kažeta, da to res drži.
Ključne besede: opera, postmodernizem, otroštvo, regresija, spektakularno
413
Jacques Amblard
»Spektakularni« izzivi opere v 21. stoletju
Otroštvo je danes v modi. Jeff Koons je s svojimi deli Inflatable rabbit (1986),
Puppy (1995) in različicami dela Balloon dog v 90. letih že dokazal, da se lah-
ko iz regresije zgradi nova estetika. Temu zgledu je v 21. stoletju sledilo več
oper, ki so se – če ne drugega – zavestno odločile opustiti transcendenco
modernističnih libretov in se raje v nekoliko bolj postmodernističnem slo-
gu vračajo k priljubljenim in vsem znanim likom iz vélike tradicije književ-
nosti za otroke.
V nekoliko bolj splošnih okvirih bi lahko v središče novega stoletja posta-
vili vprašanje »spektakularnega«, ne zgolj »popularnega«. To je očiten vidik
našega racionalnega postmodernizma, ki bi lahko pojasnil relativno oživi-
tev opernega žanra in novih glasbenih akterjev. Opera je povečini le kraj,
kjer se odvija predstava, zavzema torej svoje tradicionalno mesto. A zaradi
nekaterih izjemno vplivnih avantgardnih del po drugi svetovni vojni, ki jih
je dirigiral Pierre Boulez, smo na to nekoliko pozabili. Boulez je bil prepri-
čan, da je po delih Wozzeck (1924) in Lulu (1935) ta žanr dočakal svoj konec.
A sodobnega odpora proti operi ni več. Nedavni sijajni glasbeni poti »glo-
baliziranih skladateljev«, kakršna sta Tan Dun in Kaija Saariaho, ki ju je
operni žanr izoblikoval – ali pa celo naredil –, kažeta, da to res drži.
Ključne besede: opera, postmodernizem, otroštvo, regresija, spektakularno
413
