Page 411 - Weiss, Jernej, ur. 2019. Vloga nacionalnih opernih gledališč v 20. in 21. stoletju - The Role of National Opera Houses in the 20th and 21st Centuries. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 3
P. 411
pota in str anpota sodobne slovenske oper ne ustvarjalnosti
náček, Musorgski ali Čajkovski kot nacionalno govorico v glasbi, to torej
odloča o realistični substanci nekega glasbenega dela.«7 Seveda s tem cita-
tom ni bilo možno neposredno odgovoriti na prej zastavljeno dilemo, hkra-
ti se tudi le-ta nanaša na tematiko realizma v glasbi 19.stoletja, pa vendar
lahko iz navedenega povzamemo neke analogije, ki bi lahko delovale aktu-
alno tudi v današnjih družbenih razmerah.
Če se odmiranje nacionalnega in nacionalne države na institucionalni
ravni odraža v izginjanju nacionalnega interesa v kulturi, lahko isti interes
še živi naprej pri posameznih ustvarjalcih v obliki religioznega dojemanja
sveta in umetnosti, v kolikor jim je to seveda lastno. Kot nekdo, ki mu je
bližji kantovsko-sartrovski izrek: »moreš, ker moraš« kot popularna razlaga
vegetativne etike »moraš, kar pač moreš«8, umetnik tudi v neugodnih druž-
benih razmerah ostaja zvest svojemu umetniškemu »credu« in poslanstvu.
Tragični humanizem v operah »Kriton«, »Apologija«,
»Antigona«
Tako sem, sledeč kulturnopolitičnim »maksimam« v na novo rojeni sloven-
ski družbi v skladu s pridobljeno držo notranje emigracije pričel »ustvarjati
za predal«, pa ne za tolikokrat boleče preizkušani predal opernih direkcij,
temveč za svoj lastni. V takšnih razmerah je lahko ob prebiranju Plato-
novih filozofskih dialogov iz globoke notranje nuje pričelo nastajati odr-
sko delo Kriton, »katerega z religiozno intenzivnostjo napolnjeno dogajanje
prehaja v neke vrste »očiščevalni ritual«, ki mu je namenjeno neko notran-
je odrešilno poslanstvo.«9
Moj najdražji, ti si Atenec, meščan največjega in skozi izobrazbo in
moč najslavnejšega mesta, in ti se ne sramuješ si za to prizadevati,
kako bi prišel do, največ, kar je mogoče, denarja, časti in ugleda,
ampak za resnico in za to, da bi imel čimbolj popolno dušo, pa se ne
brigaš?10
Daleč od vsega profanega se je pričel skozi glasbo udejanjati dialog med
Sokratom, obsojenim na smrt zaradi brezboštva in zapeljevanje mladine
7 Carl Dahlhaus, Musikalischer Realismus (München: R. Piper&co Verlag, 1982), 128,
129.
8 Vojan Rus, Etika in socializem (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976), 128.
9 »Das Musiktheater-Exempel der Kunst«, Otto Kolleritsch, ur., Studien zur Wertfor-
schung, Band 38 (2001): 26.
10 Platon, Apologie des Sokrates, Philipp Reclam jun. (Stuttgart: GmbH&co.,1987), 10.
409
náček, Musorgski ali Čajkovski kot nacionalno govorico v glasbi, to torej
odloča o realistični substanci nekega glasbenega dela.«7 Seveda s tem cita-
tom ni bilo možno neposredno odgovoriti na prej zastavljeno dilemo, hkra-
ti se tudi le-ta nanaša na tematiko realizma v glasbi 19.stoletja, pa vendar
lahko iz navedenega povzamemo neke analogije, ki bi lahko delovale aktu-
alno tudi v današnjih družbenih razmerah.
Če se odmiranje nacionalnega in nacionalne države na institucionalni
ravni odraža v izginjanju nacionalnega interesa v kulturi, lahko isti interes
še živi naprej pri posameznih ustvarjalcih v obliki religioznega dojemanja
sveta in umetnosti, v kolikor jim je to seveda lastno. Kot nekdo, ki mu je
bližji kantovsko-sartrovski izrek: »moreš, ker moraš« kot popularna razlaga
vegetativne etike »moraš, kar pač moreš«8, umetnik tudi v neugodnih druž-
benih razmerah ostaja zvest svojemu umetniškemu »credu« in poslanstvu.
Tragični humanizem v operah »Kriton«, »Apologija«,
»Antigona«
Tako sem, sledeč kulturnopolitičnim »maksimam« v na novo rojeni sloven-
ski družbi v skladu s pridobljeno držo notranje emigracije pričel »ustvarjati
za predal«, pa ne za tolikokrat boleče preizkušani predal opernih direkcij,
temveč za svoj lastni. V takšnih razmerah je lahko ob prebiranju Plato-
novih filozofskih dialogov iz globoke notranje nuje pričelo nastajati odr-
sko delo Kriton, »katerega z religiozno intenzivnostjo napolnjeno dogajanje
prehaja v neke vrste »očiščevalni ritual«, ki mu je namenjeno neko notran-
je odrešilno poslanstvo.«9
Moj najdražji, ti si Atenec, meščan največjega in skozi izobrazbo in
moč najslavnejšega mesta, in ti se ne sramuješ si za to prizadevati,
kako bi prišel do, največ, kar je mogoče, denarja, časti in ugleda,
ampak za resnico in za to, da bi imel čimbolj popolno dušo, pa se ne
brigaš?10
Daleč od vsega profanega se je pričel skozi glasbo udejanjati dialog med
Sokratom, obsojenim na smrt zaradi brezboštva in zapeljevanje mladine
7 Carl Dahlhaus, Musikalischer Realismus (München: R. Piper&co Verlag, 1982), 128,
129.
8 Vojan Rus, Etika in socializem (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976), 128.
9 »Das Musiktheater-Exempel der Kunst«, Otto Kolleritsch, ur., Studien zur Wertfor-
schung, Band 38 (2001): 26.
10 Platon, Apologie des Sokrates, Philipp Reclam jun. (Stuttgart: GmbH&co.,1987), 10.
409
