Page 277 - Beethoven, Ludwig van. Simfonija v F-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« - Symphony in F major, opus 68: ‘Ljubljana transcript’. Uredil/Edited by Jonatan Vinkler. Koper, Ljubljana: Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem, 2019.
P. 277
nskih višin: jasen napotek, da je treba posebej izpostaviti najprej bas Nekatere posebnosti prepisa 275
ter potem slediti Beethovnovim popolnoma nedvoumnim semantičnim v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK)
napotkom. interpretativne posebnosti kopije beethovnove šeste simfonije v ljubljani
Joseph Klumpar ima nedvomno velike zasluge za avtentični prenos Be-
Beethoven v tišjih delih svojih skladb načeloma uporablja pike, med- ethovnovih misli v čistopis. Kot je bilo že omenjeno, je Beethoven v ro-
tem ko v glasnih, forte- in fortissimo-odsekih notira kline. Seveda obsta- kopisu dostikrat le naznačil svoje ideje, ki jih je moral Klumpar razvozla-
jajo izjeme, ko v fortissimu notira pike, kot npr. v prvem stavku Osme ti in do podrobnosti izpisati.
simfonije – takt 190 (seveda samo v rokopisu), ali pa v istem stavku sim-
fonije v 3. taktu: v istem taktu so v različnih instrumentih notirane raz- Iz Beethovnovih zapiskov se da razbrati dialektika njegovega raz-
lične akcidence. Srečamo pa tudi obratno situacijo: forenzični pregled mišljanja, o čemer priča že sam naslov. Prvotni naslov simfonije, ohran
partiture Pastoralne simfonije v 54. taktu 2. stavka pokaže, da je Beetho- jen v skicah, je bil Sinfonia caracteristica, kasneje Sinfonia pastorella ter
ven prvotno zapisane pike nad partom 1. violin kljub pp zamenjal za kli- končno v rokopisu partiture: Symphonie pastorale Nr. 6.
ne! V tem primeru je hotel avtor nakazati ne samo, da je linija violin po-
membna, temveč ji je dal še dodatno tehnično navodilo, da naj bo kljub V 1. stavku je zanimiva notacija trilčka ob nastopu reprize: v taktu
dinamiki zaigrana dovolj razločno in slišno. 284 ima v prvem, »leipziškem« prepisu trilček samo eno noto kot dolo-
žek. V drugem, »ljubljanskem« prepisu pa sta kot doložek kasneje no-
V rokopisu Šeste simfonije pa prav pri akcidencah opazimo neko tirani dve noti, nad njima pa je potegnjen znak za trilček. Isto je Beetho-
posebnost, ki doslej v tisku ni bila upoštevana: Beethoven uporab- ven kasneje dopisal tudi v svoj rokopis! Nekako zunaj tega postopka je
lja pike in kline za označevanje povečevanja ali pojemanja intenzite- ostal prvi prepis, ki pa Beethovnu ni bil več dosegljiv, ker ga je založnik
te v frazi na način, da ob gradaciji pike zamenja s klini (npr. v prvem odnesel s seboj. Tako se je v tisku znašel triler z enim samim doložkom
stavku Eroice v taktu 466 – v Simrockovem tisku l. 1823), ali pa obra- in tako je ostalo v vseh tiskih do danes. Ta rešitev enostavno ne odgovar-
tno (1. stavek Prve simfonije v taktu 141 – v Simrockovem tisku prav ja originalu, ne glede na to, da je dvojni založek neprimerno lažje zaigra-
tako l. 1822). Tak tip prehoda najdemo tudi v originalu Šeste simfo- ti kot enojnega (lahko se ga igra vezno, brez cezure, medtem ko je treba
nije v prvem stavku v taktu 66 ter kasneje v taktih 188 in 234. Če bi pri enojnem zalošku narediti cezuro).
se taka notacija pojavila le enkrat, bi jo lahko imeli za avtorjev spre-
gled; ker pa se na analognih mestih pojavi dvakrat, je to avtorjev na- Posebno zanimiv je drugi stavek: prvotno je imel stavek naslov
men in princip, zakonitost. V obeh Klumparjevih prepisih ta odtenek »Szene am Bach« – »Prizor ob potoku«. V tej partituri pa je zelo po-
ni upoštevan! membna niansa v samem naslovu: prva beseda, »Szene« – »Prizor«,
je prečrtana. Avtor se je po vsej verjetnosti želel izogniti vsaki program-
Nas zanimajo predvsem razhajanja med Klumparjevim čistopisom ski determiniranosti, ki jo beseda »Szene« nedvomno vsebuje. Hotel je
in njegovo kopijo, kasneje pa seveda tudi notacije v modernih partitu- poudariti le duševno razpoloženje, ki človeka navdaja v takem trenutku.
rah, ki se od originala precej razlikujejo in so plod domneve, da Beetho- Skladba je bukolična, nima nobenih dramatičnih trenutkov, zato je seve-
ven pri notiranju akcidenc ni bil dosleden. Tako so šle mnoge teh po- da vsaka dodatna programska beseda odveč.
drobnosti z novimi tiski žal čisto v pozabo. Največ akcidenc se najde v
prvem stavku, kasneje so redkejše. Beethoven po prvi izvedbi simfonije verjetno ni bil zadovoljen s
svojimi prvotnimi instrumentacijskimi odločitvami v 2. stavku. Zato se
je odločil za barvno nianso v violončelih. V partituri (prvem prepisu), ki
jo je septembra 1808 odnesel s seboj v Leipzig založnik Härtel, tozadev-
ter potem slediti Beethovnovim popolnoma nedvoumnim semantičnim v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK)
napotkom. interpretativne posebnosti kopije beethovnove šeste simfonije v ljubljani
Joseph Klumpar ima nedvomno velike zasluge za avtentični prenos Be-
Beethoven v tišjih delih svojih skladb načeloma uporablja pike, med- ethovnovih misli v čistopis. Kot je bilo že omenjeno, je Beethoven v ro-
tem ko v glasnih, forte- in fortissimo-odsekih notira kline. Seveda obsta- kopisu dostikrat le naznačil svoje ideje, ki jih je moral Klumpar razvozla-
jajo izjeme, ko v fortissimu notira pike, kot npr. v prvem stavku Osme ti in do podrobnosti izpisati.
simfonije – takt 190 (seveda samo v rokopisu), ali pa v istem stavku sim-
fonije v 3. taktu: v istem taktu so v različnih instrumentih notirane raz- Iz Beethovnovih zapiskov se da razbrati dialektika njegovega raz-
lične akcidence. Srečamo pa tudi obratno situacijo: forenzični pregled mišljanja, o čemer priča že sam naslov. Prvotni naslov simfonije, ohran
partiture Pastoralne simfonije v 54. taktu 2. stavka pokaže, da je Beetho- jen v skicah, je bil Sinfonia caracteristica, kasneje Sinfonia pastorella ter
ven prvotno zapisane pike nad partom 1. violin kljub pp zamenjal za kli- končno v rokopisu partiture: Symphonie pastorale Nr. 6.
ne! V tem primeru je hotel avtor nakazati ne samo, da je linija violin po-
membna, temveč ji je dal še dodatno tehnično navodilo, da naj bo kljub V 1. stavku je zanimiva notacija trilčka ob nastopu reprize: v taktu
dinamiki zaigrana dovolj razločno in slišno. 284 ima v prvem, »leipziškem« prepisu trilček samo eno noto kot dolo-
žek. V drugem, »ljubljanskem« prepisu pa sta kot doložek kasneje no-
V rokopisu Šeste simfonije pa prav pri akcidencah opazimo neko tirani dve noti, nad njima pa je potegnjen znak za trilček. Isto je Beetho-
posebnost, ki doslej v tisku ni bila upoštevana: Beethoven uporab- ven kasneje dopisal tudi v svoj rokopis! Nekako zunaj tega postopka je
lja pike in kline za označevanje povečevanja ali pojemanja intenzite- ostal prvi prepis, ki pa Beethovnu ni bil več dosegljiv, ker ga je založnik
te v frazi na način, da ob gradaciji pike zamenja s klini (npr. v prvem odnesel s seboj. Tako se je v tisku znašel triler z enim samim doložkom
stavku Eroice v taktu 466 – v Simrockovem tisku l. 1823), ali pa obra- in tako je ostalo v vseh tiskih do danes. Ta rešitev enostavno ne odgovar-
tno (1. stavek Prve simfonije v taktu 141 – v Simrockovem tisku prav ja originalu, ne glede na to, da je dvojni založek neprimerno lažje zaigra-
tako l. 1822). Tak tip prehoda najdemo tudi v originalu Šeste simfo- ti kot enojnega (lahko se ga igra vezno, brez cezure, medtem ko je treba
nije v prvem stavku v taktu 66 ter kasneje v taktih 188 in 234. Če bi pri enojnem zalošku narediti cezuro).
se taka notacija pojavila le enkrat, bi jo lahko imeli za avtorjev spre-
gled; ker pa se na analognih mestih pojavi dvakrat, je to avtorjev na- Posebno zanimiv je drugi stavek: prvotno je imel stavek naslov
men in princip, zakonitost. V obeh Klumparjevih prepisih ta odtenek »Szene am Bach« – »Prizor ob potoku«. V tej partituri pa je zelo po-
ni upoštevan! membna niansa v samem naslovu: prva beseda, »Szene« – »Prizor«,
je prečrtana. Avtor se je po vsej verjetnosti želel izogniti vsaki program-
Nas zanimajo predvsem razhajanja med Klumparjevim čistopisom ski determiniranosti, ki jo beseda »Szene« nedvomno vsebuje. Hotel je
in njegovo kopijo, kasneje pa seveda tudi notacije v modernih partitu- poudariti le duševno razpoloženje, ki človeka navdaja v takem trenutku.
rah, ki se od originala precej razlikujejo in so plod domneve, da Beetho- Skladba je bukolična, nima nobenih dramatičnih trenutkov, zato je seve-
ven pri notiranju akcidenc ni bil dosleden. Tako so šle mnoge teh po- da vsaka dodatna programska beseda odveč.
drobnosti z novimi tiski žal čisto v pozabo. Največ akcidenc se najde v
prvem stavku, kasneje so redkejše. Beethoven po prvi izvedbi simfonije verjetno ni bil zadovoljen s
svojimi prvotnimi instrumentacijskimi odločitvami v 2. stavku. Zato se
je odločil za barvno nianso v violončelih. V partituri (prvem prepisu), ki
jo je septembra 1808 odnesel s seboj v Leipzig založnik Härtel, tozadev-
