Page 276 - Beethoven, Ludwig van. Simfonija v F-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« - Symphony in F major, opus 68: ‘Ljubljana transcript’. Uredil/Edited by Jonatan Vinkler. Koper, Ljubljana: Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem, 2019.
P. 276
sta si oba primerka identična; razlike v notiranju akcidenc med rokopi- retto, Allegro in Presto, temveč je izjemno razširil besednjak oznak za
som in njegovo kopijo v NUK izvirajo morda le iz kopistove nedosled- želeni tempo in značaj skladbe. Obenem pa je bil pobudnik uveljavitve
ludwig van beethoven ■ simfonija v f-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« nosti pri prepisovanju notnega teksta. Tudi Beethovnov rokopis včasih mehanične kontrole tempa, ki je kasneje rezultirala v Mälzlovem metro-
pušča dvome, predvsem zaradi skladateljeve narave, ki se je nagibala h nomu.
koleričnosti.
Enako vztrajen in inovativen je bil tudi pri artikulaciji. V svojem
V Beethovnovih partiturah najdemo dva tipa akcidenc: pike in kli- znanem pismu Karlu Holzu iz l. 1825 je zahteval jasno razločevanje med
ne.5 Slednje Beethoven notira z enostavno navpično črto, medtem ko pikami in klini v 2. stavku Sedme simfonije.7 Jasno razločevanje med obe-
je pika večkrat zelo potegnjena. Tako se večkrat težko odločamo, kaj je ma znakoma se opazi že v njegovi Prvi simfoniji in se nadaljuje v vseh nje-
imel Beethoven pri notiranju artikulacij v mislih. Ko je notiral pike, so govih kasnejših simfoničnih delih. Treba pa je pripomniti, da se v prvih
te mnogokrat podobne klinom. natisnjenih orkestrskih materialih, ki jih je Beethoven lahko pregledal
(npr. Prva simfonija, pa tudi obravnavana Šesta simfonija), nahajajo iz-
S časom sta se v tisku uveljavila dva tipa notiranja akcidenc: konec ključno klini (sic!). Morda je bil to tedaj način označevanja akcidenc.
19. in do približno sedemdesetih letih 20. stoletja je veljalo prepričan Založba Cianchettini & Sperati v Londonu je v tisku Beethovnove Prve
je, da se z gosjim peresom ni dalo napisati pik. Poizkusi so pokazali, da simfonije l. 1808 upoštevala razlike v njihovi notaciji, prvi natis partitu-
temu ni tako, vendar je bil rezultat te napačne domneve vsesplošno no- re Šeste simfonije iz l. 1826 pri založbi Breitkopf & Härtel pa kot akciden-
tiranje samo pik nad notami. Novejše izdaje Beethovnovih del (Bären ce nudi izključno pike. Zmeda oz. negotovost v notiranju Beethovnovih
reiter, Henle) pa so šle v drugo skrajnost: namesto prejšnjih pik so sedaj del je torej očitna.
kot akcidence notirani izključno klini, kar izvedbo napravi zelo plakativ-
no in v bistvu grobo. Izhodišče za neko srednjo pot (seveda po temelji- Kot princip razlikovanja med pikami in klini velja znameniti izrek
tem razmisleku in posvetovanjih) pa glede Beethovnove Šeste simfonije prof. Hansa Swarowskega: »Klin težo noti dodaja, pika pa ji težo odvze-
predstavljata oba Klumparjeva prepisa. ma.« Dodati pa je treba še eno okoliščino, na katero naletimo izrazito
prvič v 2. stavku Beethovnove Tretje simfonije: notiranje akcidenc se seli
Akcidence6 iz enega instrumenta v drugega ter spet nazaj, tako da nastane sklenje-
na veriga motivično pomembnih tonov (takt 86 in naprej). To je doslej
V začetku 19. stoletja smo priča vedno večjim zahtevam po čim vernejši neprepoznani, nov, semantični pomen sicer znanih akcidenc: Beetho-
interpretaciji notnega teksta, s tem pa so narasle tudi težnje po čim večji ven označuje ne samo kvantitete, temveč tudi kvaliteto posameznih to-
točnosti notnega zapisa. To se je nanašalo tako na tempo kot tudi na nov ter njihovo vsebinsko pomembnost z enakimi znaki. Presoja o eni ali
artikulacijo. Beethoven je v teh zahtevah prednjačil. Bil je prvi, ki se ni drugi rešitvi preostane seveda izvajalcu. Pazljivo branje, upoštevanje in
več zadovoljil z ustaljenimi Quantzovimi izrazi za tempo, Adagio, Alleg pravilno razumevanje akcidenc pa interpreta zelo jasno vodi skozi Beet-
hovnov notni zapis. Samo za ponazorilo naj služi takt 160 drugega stav-
5 V nemščini die Keile; v slovenščini je v strokovnem jeziku sicer obveljal izraz ka Eroice: v fortissimu vsa godala igrajo enako, s klini pa je označena
»kajla«, vendar je to grob germanizem, ki ima značaj izražanja v nižjem po- samo basovska linija; kasneje se linija vzpne čez vsa ostala godala do so-
govornem jeziku.
7 Sieghard Brandenburg, ur., Ludwig van Beethoven – Briefwechsel Gesamtaus-
6 Termin akcidenca se tukaj ne uporablja v ozkem glasbenoteoretičnem pome- gabe (München: G. Henle, 1996).
nu, marveč označuje vse znake in ostala semantična znamenja, ki noto inter-
pretativno natančneje definirajo.
som in njegovo kopijo v NUK izvirajo morda le iz kopistove nedosled- želeni tempo in značaj skladbe. Obenem pa je bil pobudnik uveljavitve
ludwig van beethoven ■ simfonija v f-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« nosti pri prepisovanju notnega teksta. Tudi Beethovnov rokopis včasih mehanične kontrole tempa, ki je kasneje rezultirala v Mälzlovem metro-
pušča dvome, predvsem zaradi skladateljeve narave, ki se je nagibala h nomu.
koleričnosti.
Enako vztrajen in inovativen je bil tudi pri artikulaciji. V svojem
V Beethovnovih partiturah najdemo dva tipa akcidenc: pike in kli- znanem pismu Karlu Holzu iz l. 1825 je zahteval jasno razločevanje med
ne.5 Slednje Beethoven notira z enostavno navpično črto, medtem ko pikami in klini v 2. stavku Sedme simfonije.7 Jasno razločevanje med obe-
je pika večkrat zelo potegnjena. Tako se večkrat težko odločamo, kaj je ma znakoma se opazi že v njegovi Prvi simfoniji in se nadaljuje v vseh nje-
imel Beethoven pri notiranju artikulacij v mislih. Ko je notiral pike, so govih kasnejših simfoničnih delih. Treba pa je pripomniti, da se v prvih
te mnogokrat podobne klinom. natisnjenih orkestrskih materialih, ki jih je Beethoven lahko pregledal
(npr. Prva simfonija, pa tudi obravnavana Šesta simfonija), nahajajo iz-
S časom sta se v tisku uveljavila dva tipa notiranja akcidenc: konec ključno klini (sic!). Morda je bil to tedaj način označevanja akcidenc.
19. in do približno sedemdesetih letih 20. stoletja je veljalo prepričan Založba Cianchettini & Sperati v Londonu je v tisku Beethovnove Prve
je, da se z gosjim peresom ni dalo napisati pik. Poizkusi so pokazali, da simfonije l. 1808 upoštevala razlike v njihovi notaciji, prvi natis partitu-
temu ni tako, vendar je bil rezultat te napačne domneve vsesplošno no- re Šeste simfonije iz l. 1826 pri založbi Breitkopf & Härtel pa kot akciden-
tiranje samo pik nad notami. Novejše izdaje Beethovnovih del (Bären ce nudi izključno pike. Zmeda oz. negotovost v notiranju Beethovnovih
reiter, Henle) pa so šle v drugo skrajnost: namesto prejšnjih pik so sedaj del je torej očitna.
kot akcidence notirani izključno klini, kar izvedbo napravi zelo plakativ-
no in v bistvu grobo. Izhodišče za neko srednjo pot (seveda po temelji- Kot princip razlikovanja med pikami in klini velja znameniti izrek
tem razmisleku in posvetovanjih) pa glede Beethovnove Šeste simfonije prof. Hansa Swarowskega: »Klin težo noti dodaja, pika pa ji težo odvze-
predstavljata oba Klumparjeva prepisa. ma.« Dodati pa je treba še eno okoliščino, na katero naletimo izrazito
prvič v 2. stavku Beethovnove Tretje simfonije: notiranje akcidenc se seli
Akcidence6 iz enega instrumenta v drugega ter spet nazaj, tako da nastane sklenje-
na veriga motivično pomembnih tonov (takt 86 in naprej). To je doslej
V začetku 19. stoletja smo priča vedno večjim zahtevam po čim vernejši neprepoznani, nov, semantični pomen sicer znanih akcidenc: Beetho-
interpretaciji notnega teksta, s tem pa so narasle tudi težnje po čim večji ven označuje ne samo kvantitete, temveč tudi kvaliteto posameznih to-
točnosti notnega zapisa. To se je nanašalo tako na tempo kot tudi na nov ter njihovo vsebinsko pomembnost z enakimi znaki. Presoja o eni ali
artikulacijo. Beethoven je v teh zahtevah prednjačil. Bil je prvi, ki se ni drugi rešitvi preostane seveda izvajalcu. Pazljivo branje, upoštevanje in
več zadovoljil z ustaljenimi Quantzovimi izrazi za tempo, Adagio, Alleg pravilno razumevanje akcidenc pa interpreta zelo jasno vodi skozi Beet-
hovnov notni zapis. Samo za ponazorilo naj služi takt 160 drugega stav-
5 V nemščini die Keile; v slovenščini je v strokovnem jeziku sicer obveljal izraz ka Eroice: v fortissimu vsa godala igrajo enako, s klini pa je označena
»kajla«, vendar je to grob germanizem, ki ima značaj izražanja v nižjem po- samo basovska linija; kasneje se linija vzpne čez vsa ostala godala do so-
govornem jeziku.
7 Sieghard Brandenburg, ur., Ludwig van Beethoven – Briefwechsel Gesamtaus-
6 Termin akcidenca se tukaj ne uporablja v ozkem glasbenoteoretičnem pome- gabe (München: G. Henle, 1996).
nu, marveč označuje vse znake in ostala semantična znamenja, ki noto inter-
pretativno natančneje definirajo.
