Page 278 - Beethoven, Ludwig van. Simfonija v F-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« - Symphony in F major, opus 68: ‘Ljubljana transcript’. Uredil/Edited by Jonatan Vinkler. Koper, Ljubljana: Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem, 2019.
P. 278
nih pripomb še ni, prav tako jih ni v tiskanem orkestralnem partu vio- V petem stavku kakih posebnosti ni.
lončel. V ljubljansko partituro pa je pred part violončel vnešena – sicer Prepis Beethovnove Šeste simfonije v Narodni in univezitetni knji-
ludwig van beethoven ■ simfonija v f-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« zelo težko berljiva – pripomba, ki se v celoti glasi: »[D]ue Violoncelli«, žnici v Ljubljani je dragocen pripomoček k razumevanju avtorjevih
pod njo pa »[Pri]mo e secondo solo Con Sordino«. Na spodnji strani je misli, izraženih v rokopisu, ter vrednotenju kasnejših izdaj te simfonije.
dopisano prav tako zelo težko berljivo navodilo »gli Violoncelli tutti coi
Bassi«. Na žalost je stran spodaj obrezana, tako da od pripombe na spo-
dnjem robu ni ostalo kaj dosti, vendar se da tekst razbrati. Globlji po-
men teh pripomb je poučen tudi za današnji čas: Beethoven je skušal
omejiti prevelik ton violončel, zato ga je zmanjšal samo na dva glasbeni-
ka, pa še tema dvema je predpisal igranje s sordino. Izraz »due soli« torej
ne pomeni dveh solistov v današnjem pomenu, temveč diminucijo prej
prebogatega zvoka (sic!).
Posebno poglavje si zaslužijo trilčki in njihovi zaključki, iz katerih
se da razbrati, kako si je Beethoven razlagal njihovo izvedbo. Založek
(Nachschlag) se je običajno igral ob zaključku trilčka, zato običajno ni bil
notiran. Izjemo so predstavljali primeri, ko je skladatelj hotel imeti me-
lodičen zaključek trilčka, če ta ni imel nadaljevanja (drugi stavek, takt
33) ali pa če mu je trilčku skok, večji od od sekunde (npr. drugi stavek,
takt 86). V tem primeru je moral biti založek notiran. Beethoven je bil
pri notiranju trilčkov zelo natančen; moderne izdaje teh napotkov včasih
ne upoštevajo natančno in pišejo založke tudi tam, kjer jih v rokopisu ni.
V tretjem stavku je danes žal spregledana avtorjeva zahteva, da se
začetek stavka v vseh instrumentih notira s pikami. V korekturah prve,
»avtorizirane« partiture so v taktu 35 v partih oboe in fagota z rdečim
svinčnikom na debelo dopisane pike, enako v taktu 37 v partih klarine-
ta. Tipično za Beethovna se prično v tem partu pike počasi spreminja-
ti v kline, vendar to stvari nič ne spremeni, ker so obenem v flavti noti-
rane samo pike.
V četrtem stavku je poleg pik na začetku stavka, ki veliko bolje kot
klini ponazarjajo pritajen pričetek nevihte, najbolj omembe vredna spre-
memba parta v kontrabasih od takta 21 naprej: verjetno je Beethoven ob
izvedbi simfonije uvidel, da kontrabasi pentuol ne morejo izigrati, zato
jih je spremenil v kvartuole in s tem napravil verjetno prvi impresioni-
stični trenutek v zgodovini glasbe.
lončel. V ljubljansko partituro pa je pred part violončel vnešena – sicer Prepis Beethovnove Šeste simfonije v Narodni in univezitetni knji-
ludwig van beethoven ■ simfonija v f-duru, opus 68: »ljubljanski prepis« zelo težko berljiva – pripomba, ki se v celoti glasi: »[D]ue Violoncelli«, žnici v Ljubljani je dragocen pripomoček k razumevanju avtorjevih
pod njo pa »[Pri]mo e secondo solo Con Sordino«. Na spodnji strani je misli, izraženih v rokopisu, ter vrednotenju kasnejših izdaj te simfonije.
dopisano prav tako zelo težko berljivo navodilo »gli Violoncelli tutti coi
Bassi«. Na žalost je stran spodaj obrezana, tako da od pripombe na spo-
dnjem robu ni ostalo kaj dosti, vendar se da tekst razbrati. Globlji po-
men teh pripomb je poučen tudi za današnji čas: Beethoven je skušal
omejiti prevelik ton violončel, zato ga je zmanjšal samo na dva glasbeni-
ka, pa še tema dvema je predpisal igranje s sordino. Izraz »due soli« torej
ne pomeni dveh solistov v današnjem pomenu, temveč diminucijo prej
prebogatega zvoka (sic!).
Posebno poglavje si zaslužijo trilčki in njihovi zaključki, iz katerih
se da razbrati, kako si je Beethoven razlagal njihovo izvedbo. Založek
(Nachschlag) se je običajno igral ob zaključku trilčka, zato običajno ni bil
notiran. Izjemo so predstavljali primeri, ko je skladatelj hotel imeti me-
lodičen zaključek trilčka, če ta ni imel nadaljevanja (drugi stavek, takt
33) ali pa če mu je trilčku skok, večji od od sekunde (npr. drugi stavek,
takt 86). V tem primeru je moral biti založek notiran. Beethoven je bil
pri notiranju trilčkov zelo natančen; moderne izdaje teh napotkov včasih
ne upoštevajo natančno in pišejo založke tudi tam, kjer jih v rokopisu ni.
V tretjem stavku je danes žal spregledana avtorjeva zahteva, da se
začetek stavka v vseh instrumentih notira s pikami. V korekturah prve,
»avtorizirane« partiture so v taktu 35 v partih oboe in fagota z rdečim
svinčnikom na debelo dopisane pike, enako v taktu 37 v partih klarine-
ta. Tipično za Beethovna se prično v tem partu pike počasi spreminja-
ti v kline, vendar to stvari nič ne spremeni, ker so obenem v flavti noti-
rane samo pike.
V četrtem stavku je poleg pik na začetku stavka, ki veliko bolje kot
klini ponazarjajo pritajen pričetek nevihte, najbolj omembe vredna spre-
memba parta v kontrabasih od takta 21 naprej: verjetno je Beethoven ob
izvedbi simfonije uvidel, da kontrabasi pentuol ne morejo izigrati, zato
jih je spremenil v kvartuole in s tem napravil verjetno prvi impresioni-
stični trenutek v zgodovini glasbe.
