Page 247 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 247
julij betetto in njegova vloga v ustroju ljubljanskega konservator ija
vzbudi v gojencu veselje do študija in vežbanja glasbene tvarine. A
v veselju in radosti do muziciranja, negovanim z veščo roko kvalifi-
ciranega pedagoga, smemo in moremo iskati vir uspehov. Vredno-
te pravilne, solidne glasbene izobrazbe so za vsakogar neprecenljive
vrednosti.39
Kljub vodstveni funkciji je bil Betetto še vedno predan profesor in njego-
vi učenci so se še vedno redno pojavljali na večini nastopov in produkci-
jah. Tako sta se na junijskih jubilejnih produkcijah ob koncu šolskega leta
1935/36 predstavili tudi učenci srednje stopnje konservatorija, med drugim
baritonist Franc Hvastja ter basist Friderik Lupša, ki sta s svojima nastopo-
ma požela velik aplavz in val navdušenja.40Izpostavimo, da je Hvastja leta
1939 diplomiral na konservatoriju in se uveljavil kot solist ljubljanske Ope-
re, Friderika Lupšo pa je, ko je obiskoval 3. letnik, opazil takratni dirigent
ljubljanske Opere Niko Štritof in ga angažiral kot opernega solista že v času
študija.41 Opažamo, da je Betetto imel vsestranski občutek za delovanje lju-
bljanskega ansambla in je imel tudi velik vpliv na podmladek ljubljanske
Opere. Na produkcije konservatorija je redno vabil operne dirigente, da bi
spoznali najperspektivnejše pevce, ki bi se že v času študija lahko predsta-
vili na odru Talijinega hrama in kasneje morda dobili možnost nadaljnjega
rednega opernega poustvarjanja.
Državni konservatorij je v letu 1937 podvojil pedagoška prizadevanja,
a ne toliko po številu učencev kot po kvaliteti nastopov in gostovanj. Do-
kazali so visoko raven umetniškega poustvarjanja, za kar so gotovo bili za-
služni tudi profesorji z veliko znanja in pedagoških izkušenj, med katerimi
je bilo kar nekaj uveljavljenih imen, kot so Julij Betetto, violinista Karel Je-
raj in Karlo Rupel, pianisti Marijan Lipovšek, Janko Ravnik in Zora Zarnik,
skladatelja Slavko Osterc in Pavel Šivic, glasbena pedagoginja Angela Trost
in drugi.42 V komorno vokalnih, instrumentalnih in orkestralnih ter zbo-
rovskih zasedbah so se pojavljali novi solisti – konservatoristi. Nastopali so
v lastni hiši, Filharmonični dvorani ter v dramskem in opernem gledališču.
Pedagogi, zaposleni na konservatoriju, so komentirali sporede in predavali
o pomenu glasbene vzgoje. Tako je, med drugim, Betetto v začetku novem-
39 Poročilo društva Glasbene matice v Ljubljani o šolskem letu 1935/1936 (Ljubljana:
Glasbena matica, 1936), 3–6.
40 Ibid., 13–14.
41 Poročilo društva Glasbene matice v Ljubljani o šolskem letu 1937/1938 (Ljubljana:
Glasbena matica, 1938), 10; Kuret, Sto slovenskih opernih zvezd, 89, 95.
42 NUK, Glasbena zbirka, mapa Julij Betetto, podmapa Konservatorij, »Dopis ravna-
teljstvu Državnega konservatorija«, Ljubljana, 24. 8. 1937.
245
vzbudi v gojencu veselje do študija in vežbanja glasbene tvarine. A
v veselju in radosti do muziciranja, negovanim z veščo roko kvalifi-
ciranega pedagoga, smemo in moremo iskati vir uspehov. Vredno-
te pravilne, solidne glasbene izobrazbe so za vsakogar neprecenljive
vrednosti.39
Kljub vodstveni funkciji je bil Betetto še vedno predan profesor in njego-
vi učenci so se še vedno redno pojavljali na večini nastopov in produkci-
jah. Tako sta se na junijskih jubilejnih produkcijah ob koncu šolskega leta
1935/36 predstavili tudi učenci srednje stopnje konservatorija, med drugim
baritonist Franc Hvastja ter basist Friderik Lupša, ki sta s svojima nastopo-
ma požela velik aplavz in val navdušenja.40Izpostavimo, da je Hvastja leta
1939 diplomiral na konservatoriju in se uveljavil kot solist ljubljanske Ope-
re, Friderika Lupšo pa je, ko je obiskoval 3. letnik, opazil takratni dirigent
ljubljanske Opere Niko Štritof in ga angažiral kot opernega solista že v času
študija.41 Opažamo, da je Betetto imel vsestranski občutek za delovanje lju-
bljanskega ansambla in je imel tudi velik vpliv na podmladek ljubljanske
Opere. Na produkcije konservatorija je redno vabil operne dirigente, da bi
spoznali najperspektivnejše pevce, ki bi se že v času študija lahko predsta-
vili na odru Talijinega hrama in kasneje morda dobili možnost nadaljnjega
rednega opernega poustvarjanja.
Državni konservatorij je v letu 1937 podvojil pedagoška prizadevanja,
a ne toliko po številu učencev kot po kvaliteti nastopov in gostovanj. Do-
kazali so visoko raven umetniškega poustvarjanja, za kar so gotovo bili za-
služni tudi profesorji z veliko znanja in pedagoških izkušenj, med katerimi
je bilo kar nekaj uveljavljenih imen, kot so Julij Betetto, violinista Karel Je-
raj in Karlo Rupel, pianisti Marijan Lipovšek, Janko Ravnik in Zora Zarnik,
skladatelja Slavko Osterc in Pavel Šivic, glasbena pedagoginja Angela Trost
in drugi.42 V komorno vokalnih, instrumentalnih in orkestralnih ter zbo-
rovskih zasedbah so se pojavljali novi solisti – konservatoristi. Nastopali so
v lastni hiši, Filharmonični dvorani ter v dramskem in opernem gledališču.
Pedagogi, zaposleni na konservatoriju, so komentirali sporede in predavali
o pomenu glasbene vzgoje. Tako je, med drugim, Betetto v začetku novem-
39 Poročilo društva Glasbene matice v Ljubljani o šolskem letu 1935/1936 (Ljubljana:
Glasbena matica, 1936), 3–6.
40 Ibid., 13–14.
41 Poročilo društva Glasbene matice v Ljubljani o šolskem letu 1937/1938 (Ljubljana:
Glasbena matica, 1938), 10; Kuret, Sto slovenskih opernih zvezd, 89, 95.
42 NUK, Glasbena zbirka, mapa Julij Betetto, podmapa Konservatorij, »Dopis ravna-
teljstvu Državnega konservatorija«, Ljubljana, 24. 8. 1937.
245
