Page 11 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 11
BESEDA UREDNIKA
Matja` Kmecl
[E EN ZAPIS O TRUBARJEVEM
UTEMELJEVANJU SLOVEN[^INE
Martin Luter je v svojem prenavljanju krščanstva namenil jezi
ku pomembno teološko nalogo: namesto univerzalno obstoječe in
največkrat nerazumljive latinščine je kot jezik razmerja do Boga
umestil materinščino. Sam je sicer veljal za odličnega latinista, kar je
večkrat celo izrecno poudarjal, obenem pa je zmeraj spet zagotavljal,
da se na Najvišjega obrača samo v jeziku, ki ga najbolje razume, to
je v rodni, materni nemščini. Le v njej naj bi se lahko izpovedoval
do vseh potankosti in prevzemal polno osebno odgovornost za
svoja početja; le v njej bi bilo šele prav mogoče – po Trubarju –
pravičnu delane oli pravičnu sturjene (»iustificatio«), s tem pa očiščenje. –
V registru Dalmatinovega prevoda Biblije med drugim piše: Dobre,
ri∫nizhne, pridne inu pohlevne rizhy zna∫him jezikan govorti, ∫e imamo my
verni ∫li∫ati (pozornost velja besedam »z našim jezikom govoriti«).
Kot se ve, je celotno versko reformacijsko gibanje v 16. stoletju
temeljilo na uveljavljanju osebne, neposredniške vere; nič razen te
vere naj namreč ne more stati med vernikom in Bogom; nihče razen
verujočega samega ne more nositi v sebi božje besede; zato pa jo
mora umeti. Od tod neutrudno opismenjevanje (abecedniki, slovnica,
katekizmi, tudi prevod biblije) in prevajanje temeljnih krščanskih
besedil v materinščino, gutenbergovsko razmnoževanje teh besedil
s tiskom in njihovo širjenje. S takimi pogledi je bilo seveda treba
bogoslužno uveljaviti jezik, ki je bil v naših deželah večinski, to je
slovenščino, naj je bila še tako odrinjena v spodnji družbeni rob
(pa niti ni bila tako zelo, saj bi družba razpadla v komunikacijski
kolaps, če bi bilo res tako: nekaj odstotkov, kolikor je bilo gosposkega
prebivalstva, je pač moralo hočešnočeš že zaradi lastnega servisiranja
9
Matja` Kmecl
[E EN ZAPIS O TRUBARJEVEM
UTEMELJEVANJU SLOVEN[^INE
Martin Luter je v svojem prenavljanju krščanstva namenil jezi
ku pomembno teološko nalogo: namesto univerzalno obstoječe in
največkrat nerazumljive latinščine je kot jezik razmerja do Boga
umestil materinščino. Sam je sicer veljal za odličnega latinista, kar je
večkrat celo izrecno poudarjal, obenem pa je zmeraj spet zagotavljal,
da se na Najvišjega obrača samo v jeziku, ki ga najbolje razume, to
je v rodni, materni nemščini. Le v njej naj bi se lahko izpovedoval
do vseh potankosti in prevzemal polno osebno odgovornost za
svoja početja; le v njej bi bilo šele prav mogoče – po Trubarju –
pravičnu delane oli pravičnu sturjene (»iustificatio«), s tem pa očiščenje. –
V registru Dalmatinovega prevoda Biblije med drugim piše: Dobre,
ri∫nizhne, pridne inu pohlevne rizhy zna∫him jezikan govorti, ∫e imamo my
verni ∫li∫ati (pozornost velja besedam »z našim jezikom govoriti«).
Kot se ve, je celotno versko reformacijsko gibanje v 16. stoletju
temeljilo na uveljavljanju osebne, neposredniške vere; nič razen te
vere naj namreč ne more stati med vernikom in Bogom; nihče razen
verujočega samega ne more nositi v sebi božje besede; zato pa jo
mora umeti. Od tod neutrudno opismenjevanje (abecedniki, slovnica,
katekizmi, tudi prevod biblije) in prevajanje temeljnih krščanskih
besedil v materinščino, gutenbergovsko razmnoževanje teh besedil
s tiskom in njihovo širjenje. S takimi pogledi je bilo seveda treba
bogoslužno uveljaviti jezik, ki je bil v naših deželah večinski, to je
slovenščino, naj je bila še tako odrinjena v spodnji družbeni rob
(pa niti ni bila tako zelo, saj bi družba razpadla v komunikacijski
kolaps, če bi bilo res tako: nekaj odstotkov, kolikor je bilo gosposkega
prebivalstva, je pač moralo hočešnočeš že zaradi lastnega servisiranja
9
