Page 14 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 14
MATJA@ KMECL
celo sicer jezikovno avtarkični Francozi). Za poslovni svet niti ni treba
nikakršnih ponazoritev, saj se razslovenjevanje dogaja v vsej vertikali
do zadnjega bifeja ali diska.
Te besede niso namenjene jezikovnemu moraliziranju ali bolj ali
manj znanemu katastrofističnemu jadikovanju: gre pač za ugotav
ljanje nečesa, na čemer se je od Trubarja sem slovenščina vztrajno
ohranjala in kar pač »ni od tega sveta« – če ne bi bilo tako, bi že
zdavn aj zginila. Trubar je – najbrž niti ne po premisleku, temveč s
prepustitvijo zgodovinskemu kontekstu – Slovencem dal »presežno
vrednost«, metafizično dimenzijo. In se pri tem niti ni zaprl ne
jezikovno ne kulturno, temveč je z neverjetno samoumevnostjo slov
enstvo včlenil v srednjeevropski prostor – pa spet ne kot privesek,
temveč kot nekaj, brez česar Srednje Evrope preprosto ni – še posebej
ne v njeni interesni odprtosti v jugovzhod. Ker globoko v slovenski
zavesti oziroma podzavesti slejkoprej in vztrajno tli manjvrednostni
občutek majhnosti, je treba dodati, da pa je Trubar imel zapovrh
opraviti še z domala brezupno miniaturno, zaostalo, nesvobodno,
kulturno inferiorno skupnostjo, mnogo šibkejšo od današnje, da pa
se je kljub temu kot nekakšen obubožani Mojzes ustopil pred njo in
krenil v zgodovinsko prihodnost. Toda tako kot Mojzes je tudi on za
to potreboval veliko več, kot je to njegovo ljudstvo fizično zmoglo:
dodal mu je metafizično »dodano vrednost«.
Brez poceni zaključkov bi lahko ta zapis končal z mislijo, da
je današnja evropizacija slovenske usode po svoji logiki zelo blizu
nekdanji Trubarjevi evropizaciji, celo smer današnjih slovenskih
potovanj je enaka, le da seže preko Tübingena še naprej, v Bruselj
in Strassburg; vprašanje je samo, ali jo spremljajo tudi enako jasna
misel, trdna vera in močna volja; predvsem pa dovolj samozavestna
predstava o lastni vrednosti: kaj je tisto več, kar smo in kar imamo.
12
celo sicer jezikovno avtarkični Francozi). Za poslovni svet niti ni treba
nikakršnih ponazoritev, saj se razslovenjevanje dogaja v vsej vertikali
do zadnjega bifeja ali diska.
Te besede niso namenjene jezikovnemu moraliziranju ali bolj ali
manj znanemu katastrofističnemu jadikovanju: gre pač za ugotav
ljanje nečesa, na čemer se je od Trubarja sem slovenščina vztrajno
ohranjala in kar pač »ni od tega sveta« – če ne bi bilo tako, bi že
zdavn aj zginila. Trubar je – najbrž niti ne po premisleku, temveč s
prepustitvijo zgodovinskemu kontekstu – Slovencem dal »presežno
vrednost«, metafizično dimenzijo. In se pri tem niti ni zaprl ne
jezikovno ne kulturno, temveč je z neverjetno samoumevnostjo slov
enstvo včlenil v srednjeevropski prostor – pa spet ne kot privesek,
temveč kot nekaj, brez česar Srednje Evrope preprosto ni – še posebej
ne v njeni interesni odprtosti v jugovzhod. Ker globoko v slovenski
zavesti oziroma podzavesti slejkoprej in vztrajno tli manjvrednostni
občutek majhnosti, je treba dodati, da pa je Trubar imel zapovrh
opraviti še z domala brezupno miniaturno, zaostalo, nesvobodno,
kulturno inferiorno skupnostjo, mnogo šibkejšo od današnje, da pa
se je kljub temu kot nekakšen obubožani Mojzes ustopil pred njo in
krenil v zgodovinsko prihodnost. Toda tako kot Mojzes je tudi on za
to potreboval veliko več, kot je to njegovo ljudstvo fizično zmoglo:
dodal mu je metafizično »dodano vrednost«.
Brez poceni zaključkov bi lahko ta zapis končal z mislijo, da
je današnja evropizacija slovenske usode po svoji logiki zelo blizu
nekdanji Trubarjevi evropizaciji, celo smer današnjih slovenskih
potovanj je enaka, le da seže preko Tübingena še naprej, v Bruselj
in Strassburg; vprašanje je samo, ali jo spremljajo tudi enako jasna
misel, trdna vera in močna volja; predvsem pa dovolj samozavestna
predstava o lastni vrednosti: kaj je tisto več, kar smo in kar imamo.
12
