Page 12 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 12
MATJA@ KMECL
obvladovati večinski jezik, naj se je zdel še tako »tlačanski« in celo
prostaški).
Po takšni verski filozofiji – z osebno vero, z osebnim ogovarjanjem
Boga – se je tudi zadnji odrinjenec vsaj pred božjim obličjem izenačil
z največjim gospodom, pa tudi z vsemi manjšimi, vključno duhov
nimi gospodi; posebne vrste demokratizem novega prepričanja je na
koncu koncev tudi veleval, da človek na tem svetu ne more nikogar
odvezovati nikakršnih grehov, ker je to izključno božje opravilo. Samo
Gospod v svoji vsevednosti in vsepričujočnosti namreč ve, kakšni
in kolikšni so v resnici grehi, samo on lahko »stori pravico«. – Zato
mora biti tudi prepoznavanje in izpovedovanje grehov ubesedeno
v najintimnejšem, torej maternem jeziku; samo tako se je mogoče
izogniti zgovarjanju na jezikovno neveščost (iz podobnega razloga
so bila tudi vsa sodna zapriseganja in ustrezni obrazci stoletja nazaj
slovenska: prisega je pač veljala kot zagotovitev resničnosti pred
vsevedočim in vsemogočnim Bogom).
Torej je šlo pri reformatorjih za ločevanje med tistim, kar so
400 let kasneje radi označevali kot govor jezika ter govor srca; govor
kot nerazumljiv in neoseben blebet ter govor resnične vere. Prazno
ponavljanje latinskih obrazcev naj bi bil prvo, drugemu pa naj bi
bil temeljni pogoj osebno čutenje in umevanje božje besede, kar v
»mrtvi« in šolski latinščini do popolnosti ni bilo mogoče niti visoko
šolanim ljudem. – Seveda je to vedlo v nagel obračun z obligativno
liturgično latinščino kot univerzalnim božjim jezikom (zapovrh je
bila latinščina še nekakšna zaščitna jezikovna znamka papističnega
Rima). Ob tem pa so se tako Luter kot Trubar in reformatorji sploh
sklicevali na pisanja svetega Pavla Korintčanom, v katerih stoji, da je
molitev duhovna in miselna reč in ni pomembno, v katerem jeziku se
moli: ∫kusi mnogitere (različne) jesike ∫e ty neverni k’Veri preobrno, kakór
∫kusi druge Zajhne inu zhude∫a. Navsezadnje tudi piščal ali harfa govorita
svoj jezik, ki je prav tako božji, čeprav ga ne razumemo. Torej ni bolj
božjih in manj božjih jezikov, vsak zase je Gospodova stvaritev; tudi
slovenščina.
Zanemarjanje lastnega jezika je potemtakem nemarnost do Boga
in njegovega stvarjenja, torej je grešno. Smisel jezikovnega obstajanja
je onkraj fizičnega, kar pomeni, da ni odvisen od tukajšnjega reda,
10
obvladovati večinski jezik, naj se je zdel še tako »tlačanski« in celo
prostaški).
Po takšni verski filozofiji – z osebno vero, z osebnim ogovarjanjem
Boga – se je tudi zadnji odrinjenec vsaj pred božjim obličjem izenačil
z največjim gospodom, pa tudi z vsemi manjšimi, vključno duhov
nimi gospodi; posebne vrste demokratizem novega prepričanja je na
koncu koncev tudi veleval, da človek na tem svetu ne more nikogar
odvezovati nikakršnih grehov, ker je to izključno božje opravilo. Samo
Gospod v svoji vsevednosti in vsepričujočnosti namreč ve, kakšni
in kolikšni so v resnici grehi, samo on lahko »stori pravico«. – Zato
mora biti tudi prepoznavanje in izpovedovanje grehov ubesedeno
v najintimnejšem, torej maternem jeziku; samo tako se je mogoče
izogniti zgovarjanju na jezikovno neveščost (iz podobnega razloga
so bila tudi vsa sodna zapriseganja in ustrezni obrazci stoletja nazaj
slovenska: prisega je pač veljala kot zagotovitev resničnosti pred
vsevedočim in vsemogočnim Bogom).
Torej je šlo pri reformatorjih za ločevanje med tistim, kar so
400 let kasneje radi označevali kot govor jezika ter govor srca; govor
kot nerazumljiv in neoseben blebet ter govor resnične vere. Prazno
ponavljanje latinskih obrazcev naj bi bil prvo, drugemu pa naj bi
bil temeljni pogoj osebno čutenje in umevanje božje besede, kar v
»mrtvi« in šolski latinščini do popolnosti ni bilo mogoče niti visoko
šolanim ljudem. – Seveda je to vedlo v nagel obračun z obligativno
liturgično latinščino kot univerzalnim božjim jezikom (zapovrh je
bila latinščina še nekakšna zaščitna jezikovna znamka papističnega
Rima). Ob tem pa so se tako Luter kot Trubar in reformatorji sploh
sklicevali na pisanja svetega Pavla Korintčanom, v katerih stoji, da je
molitev duhovna in miselna reč in ni pomembno, v katerem jeziku se
moli: ∫kusi mnogitere (različne) jesike ∫e ty neverni k’Veri preobrno, kakór
∫kusi druge Zajhne inu zhude∫a. Navsezadnje tudi piščal ali harfa govorita
svoj jezik, ki je prav tako božji, čeprav ga ne razumemo. Torej ni bolj
božjih in manj božjih jezikov, vsak zase je Gospodova stvaritev; tudi
slovenščina.
Zanemarjanje lastnega jezika je potemtakem nemarnost do Boga
in njegovega stvarjenja, torej je grešno. Smisel jezikovnega obstajanja
je onkraj fizičnega, kar pomeni, da ni odvisen od tukajšnjega reda,
10
