Page 16 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 16
RAZPRAVE, [TUDIJE
ki bolj ali manj uspešno ohranjajo svojo versko identiteto. Čeprav je
izraz »identiteta« tujka, pa vendar v strokovnih krogih najbolj ra
zumljivo in sprejemljivo odraža tisto identičnost, ki jo zajemajo izrazi
»istovetnost, istost, popolna enakost« ter »istovetnost, enakost; ki se
po lastnostih, značilnostih ujema z drugim, ne razlikuje od drugega«.
Ena od razlik med cerkvijo in sekto (ločino) je tudi kontinuiteta
in identiteta cerkve, ki je ločine praviloma nimajo ter zato ostajajo
biblično, teološko in praktično neprepoznavne.
V razpravi želim najprej na kratko prikazati tiste glavne značil
nosti današnjih protestantskih cerkva v Sloveniji, ki so pomembne za
njihovo identiteto, potem pa predstaviti najpomembnejše osebnos ti
in njihovo slovstveno delo. Verski spisi namreč med drugim najbolj
ohranjajo versko dediščino in z njo krepijo versko identiteto prip ad
nikov določene cerkve.
VPRAŠANJE VERSKE DEDIŠČINE
PROTESTANTSKIH CERKVA
Verska reformacija v 16. stoletju je v Evropi na duhovno verskem
področju spodbudila močne premike in spremembe (teološke,
obredn e, misijonske) in poleg njih začela živahno literarno in
prevajalsko dejavnost. Vsebina spisov je bila večinoma apologetična
in versko poučna; med prevajanimi deli je bilo na prvem mestu
Sveto pismo, za njim pa katekizmi in pesmi. Posledično je imela ta
dejavnost poleg aktualne vrednosti v svojem času in prostoru še
dolgoročno vredn ost in vpliv v ustvarjanju knjižnega jezika in v
narodnem ozaveščanju pri več manjših evropskih narodih, med
njimi tudi pri Slovencih.
Pomembna dela velikih reformatorjev v 16. stoletju in njihovih
učencev so prevajali v številne evropske jezike, predvsem dela Martina
Luthra, Jeana Calvina, Johanna Bullingerja, Matije Vlačića Ilirika.
Nekaj njihovih del je bilo prevedenih tudi v slovenščino in hrvaščino1
1 Prevajanje v oba jezika spajam zato, ker so glavni reformatorji (Trubar,
Ungnad idr.) svoje delovanje usmerjali v izdajanje literature v obeh jezikih.
14
ki bolj ali manj uspešno ohranjajo svojo versko identiteto. Čeprav je
izraz »identiteta« tujka, pa vendar v strokovnih krogih najbolj ra
zumljivo in sprejemljivo odraža tisto identičnost, ki jo zajemajo izrazi
»istovetnost, istost, popolna enakost« ter »istovetnost, enakost; ki se
po lastnostih, značilnostih ujema z drugim, ne razlikuje od drugega«.
Ena od razlik med cerkvijo in sekto (ločino) je tudi kontinuiteta
in identiteta cerkve, ki je ločine praviloma nimajo ter zato ostajajo
biblično, teološko in praktično neprepoznavne.
V razpravi želim najprej na kratko prikazati tiste glavne značil
nosti današnjih protestantskih cerkva v Sloveniji, ki so pomembne za
njihovo identiteto, potem pa predstaviti najpomembnejše osebnos ti
in njihovo slovstveno delo. Verski spisi namreč med drugim najbolj
ohranjajo versko dediščino in z njo krepijo versko identiteto prip ad
nikov določene cerkve.
VPRAŠANJE VERSKE DEDIŠČINE
PROTESTANTSKIH CERKVA
Verska reformacija v 16. stoletju je v Evropi na duhovno verskem
področju spodbudila močne premike in spremembe (teološke,
obredn e, misijonske) in poleg njih začela živahno literarno in
prevajalsko dejavnost. Vsebina spisov je bila večinoma apologetična
in versko poučna; med prevajanimi deli je bilo na prvem mestu
Sveto pismo, za njim pa katekizmi in pesmi. Posledično je imela ta
dejavnost poleg aktualne vrednosti v svojem času in prostoru še
dolgoročno vredn ost in vpliv v ustvarjanju knjižnega jezika in v
narodnem ozaveščanju pri več manjših evropskih narodih, med
njimi tudi pri Slovencih.
Pomembna dela velikih reformatorjev v 16. stoletju in njihovih
učencev so prevajali v številne evropske jezike, predvsem dela Martina
Luthra, Jeana Calvina, Johanna Bullingerja, Matije Vlačića Ilirika.
Nekaj njihovih del je bilo prevedenih tudi v slovenščino in hrvaščino1
1 Prevajanje v oba jezika spajam zato, ker so glavni reformatorji (Trubar,
Ungnad idr.) svoje delovanje usmerjali v izdajanje literature v obeh jezikih.
14
