Page 13 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 13
MATJA@ KMECL
stanovske hierarhičnosti, ali celo od različnih številk. Ko je Trubar
pregledoval in prešteval svoje ljudstvo, to je ljudi, ki bi ga razumeli v
skupnem jeziku, je moral kljub priložnostno »anektiranim« kajkav
sk im Bezjakom, ločil jih je od Hrvatov, ugotoviti, da tega ljudstva
ni prav veliko (Hrvatov ni hotel prišteti, večkrat se je celo izgovarjal,
da hrvaščine ne obvlada prav dobro). Pašnik njegovih »božjih ovc« se
je kazal majhen; po vseh merilih pragmatične tukajšnjosti se prav
zap rav njegovo delo ne bi splačalo: kdo pa bi za tak drobiž tvegal
toliko moči, volje in nevolje; in zakaj? Če ne bi bil po protestantski
filozofiji/teologiji jezik najtesneje vključen v vero, tako da naj bi bila
ta celo odvisna od njega, njegove razumljivosti, jasnosti in pomenske
prenicljivosti, bi ne nudil niti približno tiste motiviranosti, kakršna
je priganjala protestante s Trubarjem na čelu k delu.
S tem pa so v vztrajanje in mujo okrog slovenskega jezika vgradili
izjemno pomembno, čeprav manj opazno trajnico, ki spremlja slo
vens ki narodni in kulturni razvoj vse do današnjih dni: vero v meta
fizično, preko-fizično utemeljenost jezika; ta naj bi bil božji ne glede
na vsa imanenčna, tukajšnja, fizična merila. S tem pa naj bi bil tudi
bolj ali manj nevprašljiva, aksiomatska vrednota, neprimerno bolj
vezana na prepričanje kot na preštevanje, bolj na vero kot na tehtanje.
Ko sem ob neki strokovni priložnosti takšno podmeno omenil,
se ji je neki mlajši kolega sklenil malce posmehniti, češ kakšna
metafizičnost neki: jezik nam bo prej in slej narekovala in ohranjala
raba; če se bo zdelo ljudem smiselno, da ga govorijo in gojijo, bo, če
ne, ga pač ne bo. Mož je pač iz tako imenovane japijevske generacije,
ki prisega na logične analogije s kapitalom; za kapital pa se seveda
ve, da velja toliko več, kolikor več ga je na kupu; in tudi to, da za tem
kupom ni nič, da je sam zase vse. Po imanenčnih merilih se sloven
ščina torej »ne splača«; zato je največji pritisk nanjo iz poslovno-
gospodarskih in naravoslovnih krogov – pa niti ne od danes: za
začetke slovenske univerze se že skoraj pozablja, da je hotel kar nekaj
let njen naravoslovno-tehniški del z enim od rektorjev vred imeti
predavanja v ne-slovenščini, češ da slovenščina za zahtevnejše zna
nosti še ni dovolj razvita (danes se neslovenskost zagovarja predvsem
z možnostjo plasmaja v mednarodnem prostoru oziroma s tem, da
je jezik znanosti – lingua franca – pač angleščina, ki da se ji podajajo
11
stanovske hierarhičnosti, ali celo od različnih številk. Ko je Trubar
pregledoval in prešteval svoje ljudstvo, to je ljudi, ki bi ga razumeli v
skupnem jeziku, je moral kljub priložnostno »anektiranim« kajkav
sk im Bezjakom, ločil jih je od Hrvatov, ugotoviti, da tega ljudstva
ni prav veliko (Hrvatov ni hotel prišteti, večkrat se je celo izgovarjal,
da hrvaščine ne obvlada prav dobro). Pašnik njegovih »božjih ovc« se
je kazal majhen; po vseh merilih pragmatične tukajšnjosti se prav
zap rav njegovo delo ne bi splačalo: kdo pa bi za tak drobiž tvegal
toliko moči, volje in nevolje; in zakaj? Če ne bi bil po protestantski
filozofiji/teologiji jezik najtesneje vključen v vero, tako da naj bi bila
ta celo odvisna od njega, njegove razumljivosti, jasnosti in pomenske
prenicljivosti, bi ne nudil niti približno tiste motiviranosti, kakršna
je priganjala protestante s Trubarjem na čelu k delu.
S tem pa so v vztrajanje in mujo okrog slovenskega jezika vgradili
izjemno pomembno, čeprav manj opazno trajnico, ki spremlja slo
vens ki narodni in kulturni razvoj vse do današnjih dni: vero v meta
fizično, preko-fizično utemeljenost jezika; ta naj bi bil božji ne glede
na vsa imanenčna, tukajšnja, fizična merila. S tem pa naj bi bil tudi
bolj ali manj nevprašljiva, aksiomatska vrednota, neprimerno bolj
vezana na prepričanje kot na preštevanje, bolj na vero kot na tehtanje.
Ko sem ob neki strokovni priložnosti takšno podmeno omenil,
se ji je neki mlajši kolega sklenil malce posmehniti, češ kakšna
metafizičnost neki: jezik nam bo prej in slej narekovala in ohranjala
raba; če se bo zdelo ljudem smiselno, da ga govorijo in gojijo, bo, če
ne, ga pač ne bo. Mož je pač iz tako imenovane japijevske generacije,
ki prisega na logične analogije s kapitalom; za kapital pa se seveda
ve, da velja toliko več, kolikor več ga je na kupu; in tudi to, da za tem
kupom ni nič, da je sam zase vse. Po imanenčnih merilih se sloven
ščina torej »ne splača«; zato je največji pritisk nanjo iz poslovno-
gospodarskih in naravoslovnih krogov – pa niti ne od danes: za
začetke slovenske univerze se že skoraj pozablja, da je hotel kar nekaj
let njen naravoslovno-tehniški del z enim od rektorjev vred imeti
predavanja v ne-slovenščini, češ da slovenščina za zahtevnejše zna
nosti še ni dovolj razvita (danes se neslovenskost zagovarja predvsem
z možnostjo plasmaja v mednarodnem prostoru oziroma s tem, da
je jezik znanosti – lingua franca – pač angleščina, ki da se ji podajajo
11
