Page 185 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 185
ROBERT INHOF
podobe, temveč prek njegove besede (Mikuž, 1999:374). Bog se torej
ne razprši po množici ikon in simulakrov, se prek njih ne razodene
in se z njimi ne izčrpa.
Nikolaj Beer v osemdesetih letih zelo ustrezno in dediščini refor
macije ustrezno uskladi lastno podobo s podobo Jezusa Kristusa.
Kot smo videli, je Beerova podoba Kristusa na zelo razločen način
predstavljena kot delo človeških rok. Konkretneje rečeno: slikar z
dodajanjem lastne podobe, ki je narejena v podobnem formatu in v
istem doprsnem izrezu kot Kristusova podoba, z lastno podobo tudi
zelo natančno določa, kdo je tvorec obeh podob. Podoba Kristusa
nima drugega statusa kot tega, da je zgolj podoba.
Funkcija te podobe pa je, da prikazuje slikarjevo stvaritev, ki je
mnemotehnično pomagalo, ki navaja vernega (ne toliko gledalca kot
ustvarjalca samega) k edinemu resničnemu in nevidnemu Kristusu,
ki ga lahko spoznamo prek besede. Slikarjeva lastna podoba, postav
ljena ob Kristusovo podobo, je tako postavljena v isti koncept, kot so
bili v evangeličanski umetnosti druge polovice 16. stoletja predstav
ljeni Luther, volilni knez Johann Friderik in ne nazadnje tudi Lucas
Cranach starejši. Beer se je na lastni podobi iz leta 1985 tako pred
stavil kot slikar in hkrati kot pričevalec evangeličanske vere. Podoba
Kristusa iz leta 2002 pa je hote zavajajoča. Podoba nas hoče prepričati
– in nas na prvi pogled tudi prepriča – da gre za podobo človeka iz
krvi in mesa. Pa vendar je tudi ta slika samo spretno prikrito leseno
razpelo, ki pa se konstituira ob pomoči Grünewaldovega Križanja.
Tudi ta podoba je podoba s človeškim rokami izrezljanega Kristusa. Je
podoba podobe Boga, kot takšna je za evangeličanskega slikarja tudi
edina sprejemljiva. Beerova podoba Kristusa je merckbild.
Beerovi podobi Kristusa sodita v slovenski umetnosti med izjeme,
četudi – gledano z likovnega stališča – ne premikata nekih posebnih
mejnikov. Beerova podoba Kristusa ni podoba milega manekena, ki
naj bi jo veren človek nosil v denarnici ter se tako na magičen način
počutil varnega pred vsemi nezgodami. Beerov Kristus je negacija
podob Kristusov, ki imajo svoj južnjaški duhovni in formalni izvor
v baročnih rešitvah Guida Renija. Prav tako pa Beerova podoba Kri
stusa noče biti provokatiavna. V 20. stoletju dokaj pogoste izrecno
blasfemične provokacije, ki to morda celo niso, ker računajo na
183
podobe, temveč prek njegove besede (Mikuž, 1999:374). Bog se torej
ne razprši po množici ikon in simulakrov, se prek njih ne razodene
in se z njimi ne izčrpa.
Nikolaj Beer v osemdesetih letih zelo ustrezno in dediščini refor
macije ustrezno uskladi lastno podobo s podobo Jezusa Kristusa.
Kot smo videli, je Beerova podoba Kristusa na zelo razločen način
predstavljena kot delo človeških rok. Konkretneje rečeno: slikar z
dodajanjem lastne podobe, ki je narejena v podobnem formatu in v
istem doprsnem izrezu kot Kristusova podoba, z lastno podobo tudi
zelo natančno določa, kdo je tvorec obeh podob. Podoba Kristusa
nima drugega statusa kot tega, da je zgolj podoba.
Funkcija te podobe pa je, da prikazuje slikarjevo stvaritev, ki je
mnemotehnično pomagalo, ki navaja vernega (ne toliko gledalca kot
ustvarjalca samega) k edinemu resničnemu in nevidnemu Kristusu,
ki ga lahko spoznamo prek besede. Slikarjeva lastna podoba, postav
ljena ob Kristusovo podobo, je tako postavljena v isti koncept, kot so
bili v evangeličanski umetnosti druge polovice 16. stoletja predstav
ljeni Luther, volilni knez Johann Friderik in ne nazadnje tudi Lucas
Cranach starejši. Beer se je na lastni podobi iz leta 1985 tako pred
stavil kot slikar in hkrati kot pričevalec evangeličanske vere. Podoba
Kristusa iz leta 2002 pa je hote zavajajoča. Podoba nas hoče prepričati
– in nas na prvi pogled tudi prepriča – da gre za podobo človeka iz
krvi in mesa. Pa vendar je tudi ta slika samo spretno prikrito leseno
razpelo, ki pa se konstituira ob pomoči Grünewaldovega Križanja.
Tudi ta podoba je podoba s človeškim rokami izrezljanega Kristusa. Je
podoba podobe Boga, kot takšna je za evangeličanskega slikarja tudi
edina sprejemljiva. Beerova podoba Kristusa je merckbild.
Beerovi podobi Kristusa sodita v slovenski umetnosti med izjeme,
četudi – gledano z likovnega stališča – ne premikata nekih posebnih
mejnikov. Beerova podoba Kristusa ni podoba milega manekena, ki
naj bi jo veren človek nosil v denarnici ter se tako na magičen način
počutil varnega pred vsemi nezgodami. Beerov Kristus je negacija
podob Kristusov, ki imajo svoj južnjaški duhovni in formalni izvor
v baročnih rešitvah Guida Renija. Prav tako pa Beerova podoba Kri
stusa noče biti provokatiavna. V 20. stoletju dokaj pogoste izrecno
blasfemične provokacije, ki to morda celo niso, ker računajo na
183
