Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 182
RAZPRAVE, [TUDIJE
evangeličanske vere. Oba sta v molitvi združena pod razpelom kot
moža, ki trpita po Kristusovi volji (Scribner, 1994:221-222). Teolog
in volilni knez sta postavljena na položaj, ki je bil v srednjem veku
odr ejen donatorjem, praviloma predstavljenim kot figure, ki so
neprimerno manjše od svetih oseb, h katerim molijo, saj v nasprotju
z njimi pripadajo tuzemskemu svetu. Podoba torej ne spoštuje več
srednjeveške hierarhije, ki je v likovni umetnosti tudi vizualna in
komp ozicijska. Na tem lesorezu je zadeva ravno nasprotna: figura
Kristusa na razpelu je manjša od obeh molivcev. Tudi podoba Kris tu
sa kot rezljana podoba ali signum pripada tuzemskemu svetu, ne gled e
na to, da je perzonij za rezljano podobo kar malce preveč razgiban.
Kaj pomeni podoba Kristusa? H komu molita Martin Luther in
Johann Friderick?
Inskripcija na razpelu iz leta 1615 v špitalski cerkvi v Geislingenu
(Württemburg), nam s preprostimi besedami poda odgovor na za
stavljeno vprašanje (Koerner, 1996, 373):
»Ne izkazuj mi nobenih časti,
jaz sem le podoba in nič več,
z ničimer ti ne morem pomagati,
zato se ne zaljubi v mene.«
Dejansko so te besede malce bolj strogo prepesnjeni verzi velikega
liturgista 13. stoletja Viljema Durandusa. Durandus je namreč na
pisal sledeče verze, ki so jih pogosto vklesali na spomenike (Wirth,
2002:85):
»Ti, ki greš mimo, počasti s prostrenacijo Kristusovo podobo;
vendar ne obožuj podobe, temveč tisto, kar odslikuje.
Podoba, ki jo vidiš, ni ne Bog ne človek,
Je pa Bog in človek tisti, ki ga sveta podoba predstavlja.«
Umetnost v Nemčiji v Luthrovem času ni imela kake pomembne
vloge v družbenem življenju. To ni bilo značilno samo za tradic io
nalni srednji razred, ki mu je Luther pripadal in je bil do umetnosti
povsem indiferenten, pač pa tudi za velike humaniste severne Evrope,
kot je bil Erazem Rotterdamski. Luther ni problemu podob nikoli
namenil nekega jasnega in zgoščenega besedila, pač pa se tega pro
blema dotika v majhnih segmentih, ki so – kot smo videli – razpršeni
180
evangeličanske vere. Oba sta v molitvi združena pod razpelom kot
moža, ki trpita po Kristusovi volji (Scribner, 1994:221-222). Teolog
in volilni knez sta postavljena na položaj, ki je bil v srednjem veku
odr ejen donatorjem, praviloma predstavljenim kot figure, ki so
neprimerno manjše od svetih oseb, h katerim molijo, saj v nasprotju
z njimi pripadajo tuzemskemu svetu. Podoba torej ne spoštuje več
srednjeveške hierarhije, ki je v likovni umetnosti tudi vizualna in
komp ozicijska. Na tem lesorezu je zadeva ravno nasprotna: figura
Kristusa na razpelu je manjša od obeh molivcev. Tudi podoba Kris tu
sa kot rezljana podoba ali signum pripada tuzemskemu svetu, ne gled e
na to, da je perzonij za rezljano podobo kar malce preveč razgiban.
Kaj pomeni podoba Kristusa? H komu molita Martin Luther in
Johann Friderick?
Inskripcija na razpelu iz leta 1615 v špitalski cerkvi v Geislingenu
(Württemburg), nam s preprostimi besedami poda odgovor na za
stavljeno vprašanje (Koerner, 1996, 373):
»Ne izkazuj mi nobenih časti,
jaz sem le podoba in nič več,
z ničimer ti ne morem pomagati,
zato se ne zaljubi v mene.«
Dejansko so te besede malce bolj strogo prepesnjeni verzi velikega
liturgista 13. stoletja Viljema Durandusa. Durandus je namreč na
pisal sledeče verze, ki so jih pogosto vklesali na spomenike (Wirth,
2002:85):
»Ti, ki greš mimo, počasti s prostrenacijo Kristusovo podobo;
vendar ne obožuj podobe, temveč tisto, kar odslikuje.
Podoba, ki jo vidiš, ni ne Bog ne človek,
Je pa Bog in človek tisti, ki ga sveta podoba predstavlja.«
Umetnost v Nemčiji v Luthrovem času ni imela kake pomembne
vloge v družbenem življenju. To ni bilo značilno samo za tradic io
nalni srednji razred, ki mu je Luther pripadal in je bil do umetnosti
povsem indiferenten, pač pa tudi za velike humaniste severne Evrope,
kot je bil Erazem Rotterdamski. Luther ni problemu podob nikoli
namenil nekega jasnega in zgoščenega besedila, pač pa se tega pro
blema dotika v majhnih segmentih, ki so – kot smo videli – razpršeni
180
