Page 184 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 184
RAZPRAVE, [TUDIJE
da lahko človek preko njih in z njimi doseže božjo milost, niso več
dobra in jih je treba v celoti prekleti, ker niso svobodna in preklinjajo
Božjo milost, ki edino po veri naredi človeka pravičnega in blaženega
(Luther, 2001:25). Postavljanje in čaščenje podob se mu med t. i.
dobrimi deli zdi celo tako zgrešeno, da je po njegovem bolje dati cekin
beraču, kot postavljati oltar v čast Boga. Luther pravi, da ni ljudi, ali
pa jih je zelo malo, ki ne bi razumeli, da razpelo ni moj Bog – kajti
moj Bog je v nebesih, razpelo pa je samo znak (signum) (Michalski,
1993:20). Luther torej meni, da ima leseni križani od tistega trenutka,
ko ga nihče ne dojema kot boga, le vlogo znaka in je torej problem
čaščenja podob nepomemben. Zato ga zanemari na račun pobožnih
dejanj, ki ga bolj vznemirjajo. Tisti, ki daruje podobo in oni, ki gre
na romanje, verujeta v Boga prek pobožnih dejanj. S temi navadami
je treba prenehati, morda tudi tako, da uničimo podobe, čeprav
bolj zaležejo pridige (Wirth, 2002:89). Proti koncu leta 1520 pa gre
še naprej in, sklicujoč se na prvo Božjo zapoved, pravi: »Ljudje niso
tako neumni, da bi verjeli, da so podobe, les in kamen resnični Bog.«
(Michalski, 1993:20).
Kristusova naslikana ali izrezljana podoba torej ne predstavlja
čarodejne moči, ki bi lahko delala čudeže ali tolažila. Prav tako tudi
ni reaktualizacija illud tempus ali ponovno obujanje časa, ko so Kristus
in apostoli še hodili po zemlji. Kot nam pravi omenjena inskripcija,
je podoba Kristusa zgolj podoba in nič več. Podoba Kristusa kaže le
to, da mora kristjan živeti pod križem in neprenehoma ter neomajno
verjeti v božjo besedo. Možna je le notranja vera, ki stremi proti
nevidnemu, torej duhovnemu. Kdor hoče doseči popolno vero, se
mora obrniti od vidnega in iskati nevidno. Zelo izčrpno je o tem
pisal Jure Mikuž v svoji knjigi Kri in mleko, kjer govori o tem, da je
Božje duhovno in nadnaravno ter ga ni mogoče doseči po naravni
poti, zato tudi ne upodobiti v materialnem (in minljivem) posred
niku, v katerem je upodobljivo le tisto, kar lahko vidimo z očmi.
Zato v čaščenju noben sveti predmet ne more prevzeti mesta Boga,
ki so mu vse zemeljske in zato mesene stvari sovražne, saj je Bog tako
daleč od snovnega sveta – v katerega je človek padel zaradi greha –
kot je ogenj daleč od vode. Treba je transcendirati čutni svet in se
dvigniti k ustrezni, torej povsem duhovni ravni. Ne prek njegove
182
da lahko človek preko njih in z njimi doseže božjo milost, niso več
dobra in jih je treba v celoti prekleti, ker niso svobodna in preklinjajo
Božjo milost, ki edino po veri naredi človeka pravičnega in blaženega
(Luther, 2001:25). Postavljanje in čaščenje podob se mu med t. i.
dobrimi deli zdi celo tako zgrešeno, da je po njegovem bolje dati cekin
beraču, kot postavljati oltar v čast Boga. Luther pravi, da ni ljudi, ali
pa jih je zelo malo, ki ne bi razumeli, da razpelo ni moj Bog – kajti
moj Bog je v nebesih, razpelo pa je samo znak (signum) (Michalski,
1993:20). Luther torej meni, da ima leseni križani od tistega trenutka,
ko ga nihče ne dojema kot boga, le vlogo znaka in je torej problem
čaščenja podob nepomemben. Zato ga zanemari na račun pobožnih
dejanj, ki ga bolj vznemirjajo. Tisti, ki daruje podobo in oni, ki gre
na romanje, verujeta v Boga prek pobožnih dejanj. S temi navadami
je treba prenehati, morda tudi tako, da uničimo podobe, čeprav
bolj zaležejo pridige (Wirth, 2002:89). Proti koncu leta 1520 pa gre
še naprej in, sklicujoč se na prvo Božjo zapoved, pravi: »Ljudje niso
tako neumni, da bi verjeli, da so podobe, les in kamen resnični Bog.«
(Michalski, 1993:20).
Kristusova naslikana ali izrezljana podoba torej ne predstavlja
čarodejne moči, ki bi lahko delala čudeže ali tolažila. Prav tako tudi
ni reaktualizacija illud tempus ali ponovno obujanje časa, ko so Kristus
in apostoli še hodili po zemlji. Kot nam pravi omenjena inskripcija,
je podoba Kristusa zgolj podoba in nič več. Podoba Kristusa kaže le
to, da mora kristjan živeti pod križem in neprenehoma ter neomajno
verjeti v božjo besedo. Možna je le notranja vera, ki stremi proti
nevidnemu, torej duhovnemu. Kdor hoče doseči popolno vero, se
mora obrniti od vidnega in iskati nevidno. Zelo izčrpno je o tem
pisal Jure Mikuž v svoji knjigi Kri in mleko, kjer govori o tem, da je
Božje duhovno in nadnaravno ter ga ni mogoče doseči po naravni
poti, zato tudi ne upodobiti v materialnem (in minljivem) posred
niku, v katerem je upodobljivo le tisto, kar lahko vidimo z očmi.
Zato v čaščenju noben sveti predmet ne more prevzeti mesta Boga,
ki so mu vse zemeljske in zato mesene stvari sovražne, saj je Bog tako
daleč od snovnega sveta – v katerega je človek padel zaradi greha –
kot je ogenj daleč od vode. Treba je transcendirati čutni svet in se
dvigniti k ustrezni, torej povsem duhovni ravni. Ne prek njegove
182
