Page 183 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 183
ROBERT INHOF
v spisih iz različnih obdobij (Michalski, 1993:5). Luther razlikuje med
prepovedanim čaščenjem dreves, kamnov in živali ter med čaščenjem
Boga. Prav tako razlikuje tudi med zunanjim čaščenjem, h kateremu
sodijo slike in kipi, in bolj nevarnim notranjim čaščenjem oziroma
čaščenjem idolov, ki jih vsak nosi v svojem srcu. Tisto, kar se zdi
Luthru nevarno, ni toliko samo čaščenje podob ali vera v navzočnost
svetega v umetnini, temveč kriva vera v človekovo odrešenje preko
čaščenja podob. Luthrovo vprašanje, kako lahko človek doseže božjo
milost, je ključno vprašanje, ki odigra glavno vlogo v diskurzu o
človek ovi odrešitvi.
Martin Luther v svojem spisu O svobodi kristjana izpostavi pomen
vere (sola fide) in zavrne pomen in koristnost dobrih del. Vera po
Luthru ne doseže samo toliko, da duša postane enaka Božji besedi,
polna vsake milosti, svobodna in blažena, pač pa vera prav tako
združuje dušo s Kristusom kot nevesto z njenim ženinom. Kristus
z vero sprejme na sebe grehe verne duše in ravna, kot da bi jih sam
naredil, grehi morajo biti v njem použiti in potopljeni. Prav tako pa
za Luthra Kristusovo kraljestvo ni zemeljsko kraljestvo niti ni ustvar
jeno iz zemeljskih, ampak iz nebeških dobrin, kot so resnica, mod
rost, mir in radost. Vendar se Kristusa ne vidi, ker vlada duhovno,
nevidno (Luther, 2001:15-17). Luther v tem spisu tudi razlikuje med
zapovedmi (sub lege), kot imenuje staro zavezo, in obljubami (sub gratia),
kot imenuje novo zavezo. Po zapovedih človek spozna svojo nemoč,
da bi delal dobro, nova zaveza pa usmerja človeka, ki je ponižen s
svojo nemočnostjo, da bi izpolnil zapovedi, da bi veroval. Luthrova
teologija je izrazito kristocentrična, vendar pa je Kristus sam neviden.
Nasploh šteje za Luthra samo vera (durch glauben alein), ki je nevidna,
kakor je neviden duh, medtem ko ga slike (kot deli vidnega sveta)
ne zanimajo preveč in jim ne pripisuje teološke vredn osti. Luther na
očitke, da v Pavlovem Pismu Rimljanom pred besedo vera ne stoji sola
(samo), temeljito in s sebi lastno ironijo odgovori v Poslanici o preva
janju leta 1530.
Luther med opravljanjem dobrih del, ki jih odkloni v korist vere,
navaja tudi zatekanje k slikam in kipom, s katerim si verniki hočejo
prislužiti pot v nebesa. Opravljanje dobrih del pa po Luthru ne
naredi človeka ne dobrega ne vernega. Dobra dela, za katera se misli,
181
v spisih iz različnih obdobij (Michalski, 1993:5). Luther razlikuje med
prepovedanim čaščenjem dreves, kamnov in živali ter med čaščenjem
Boga. Prav tako razlikuje tudi med zunanjim čaščenjem, h kateremu
sodijo slike in kipi, in bolj nevarnim notranjim čaščenjem oziroma
čaščenjem idolov, ki jih vsak nosi v svojem srcu. Tisto, kar se zdi
Luthru nevarno, ni toliko samo čaščenje podob ali vera v navzočnost
svetega v umetnini, temveč kriva vera v človekovo odrešenje preko
čaščenja podob. Luthrovo vprašanje, kako lahko človek doseže božjo
milost, je ključno vprašanje, ki odigra glavno vlogo v diskurzu o
človek ovi odrešitvi.
Martin Luther v svojem spisu O svobodi kristjana izpostavi pomen
vere (sola fide) in zavrne pomen in koristnost dobrih del. Vera po
Luthru ne doseže samo toliko, da duša postane enaka Božji besedi,
polna vsake milosti, svobodna in blažena, pač pa vera prav tako
združuje dušo s Kristusom kot nevesto z njenim ženinom. Kristus
z vero sprejme na sebe grehe verne duše in ravna, kot da bi jih sam
naredil, grehi morajo biti v njem použiti in potopljeni. Prav tako pa
za Luthra Kristusovo kraljestvo ni zemeljsko kraljestvo niti ni ustvar
jeno iz zemeljskih, ampak iz nebeških dobrin, kot so resnica, mod
rost, mir in radost. Vendar se Kristusa ne vidi, ker vlada duhovno,
nevidno (Luther, 2001:15-17). Luther v tem spisu tudi razlikuje med
zapovedmi (sub lege), kot imenuje staro zavezo, in obljubami (sub gratia),
kot imenuje novo zavezo. Po zapovedih človek spozna svojo nemoč,
da bi delal dobro, nova zaveza pa usmerja človeka, ki je ponižen s
svojo nemočnostjo, da bi izpolnil zapovedi, da bi veroval. Luthrova
teologija je izrazito kristocentrična, vendar pa je Kristus sam neviden.
Nasploh šteje za Luthra samo vera (durch glauben alein), ki je nevidna,
kakor je neviden duh, medtem ko ga slike (kot deli vidnega sveta)
ne zanimajo preveč in jim ne pripisuje teološke vredn osti. Luther na
očitke, da v Pavlovem Pismu Rimljanom pred besedo vera ne stoji sola
(samo), temeljito in s sebi lastno ironijo odgovori v Poslanici o preva
janju leta 1530.
Luther med opravljanjem dobrih del, ki jih odkloni v korist vere,
navaja tudi zatekanje k slikam in kipom, s katerim si verniki hočejo
prislužiti pot v nebesa. Opravljanje dobrih del pa po Luthru ne
naredi človeka ne dobrega ne vernega. Dobra dela, za katera se misli,
181
