Page 188 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 188
BILO JE POVEDANO
(ss. 95–96)
Ferdinand I. (1522–1564)
Karol V. je vladal širno državo, o kateri se je smelo trdilo, da ji
nikdar solnce ne zahaja. Ker mu ni bilo mogoče, da bi sam vladal
vse prostrane dežele, sklenil je dne 28. aprila l. 1521. na avgsburškem
državn em zboru prvo delitveno pogodbo s svojim ljubljenim bra
tom Ferdinandom I. Po tej pogodbi je dobil Ferdinand I. Dolenje- in
Gorenje-Avstrijsko, Štajersko, Koroško in Kranjsko, Karol pa druge
dežele. Ker so se pa iz Kranjskega izločile Slovenska krajina, Istra,
Kras, Trst in Reka, ki so se priklopile španskim deželam v Italiji,
niso hoteli kranjski stanovi priseči zvestobe novemu vladarju in so
v kranjskem deželnem zboru l. 1521. zahtevali, da se ne ruši celo
kupnost kranjskih pokrajin. To energično postopanje kranjskih
stanov je imelo uspeh. V drugi delitveni pogodbi, dne 30. januarja
leta 1522., so se zopet priklopile Kranjskemu in Avstriji prej odvzete
pokrajine. Deželni stanovi so potem prisegli zvestobo novemu vla
darju pred Ferdinandovimi odposlanci.
[(ss. 96–106: Boji s Turki 1522–64. Ferdinandova smrt.)]
s. 104: Kranjci se pa niso bojevali samo proti Turkom, ampak tudi
drugod. Tako jih nahajamo v cesarski vojski, ki se je l. 1547. bojevala
zoper protestantsko šmalkaldsko zavezo.
s. 106: L. 1564. je umrl Ferdinand I. Za njegovega vladanja je
Kranjsko mnogo trpelo po turških navalih, a tudi po kobilicah in
hudi kugi. Širila se je pa v tem času tudi protestantska vera po deželi
in našla mnogo pristašev.
(ss. 107–12)
1 Reformacija na Kranjskem za Ferdinanda I.
2 Lutrova vera ni imela le na Nemškem mnogo pristašev, ampak
se je razširila tudi po drugih državah in deželah. Na Avstrijskem
je Ferdinand I. že zgodaj prepovedal razširjenje Lutrovih spisov in
186
(ss. 95–96)
Ferdinand I. (1522–1564)
Karol V. je vladal širno državo, o kateri se je smelo trdilo, da ji
nikdar solnce ne zahaja. Ker mu ni bilo mogoče, da bi sam vladal
vse prostrane dežele, sklenil je dne 28. aprila l. 1521. na avgsburškem
državn em zboru prvo delitveno pogodbo s svojim ljubljenim bra
tom Ferdinandom I. Po tej pogodbi je dobil Ferdinand I. Dolenje- in
Gorenje-Avstrijsko, Štajersko, Koroško in Kranjsko, Karol pa druge
dežele. Ker so se pa iz Kranjskega izločile Slovenska krajina, Istra,
Kras, Trst in Reka, ki so se priklopile španskim deželam v Italiji,
niso hoteli kranjski stanovi priseči zvestobe novemu vladarju in so
v kranjskem deželnem zboru l. 1521. zahtevali, da se ne ruši celo
kupnost kranjskih pokrajin. To energično postopanje kranjskih
stanov je imelo uspeh. V drugi delitveni pogodbi, dne 30. januarja
leta 1522., so se zopet priklopile Kranjskemu in Avstriji prej odvzete
pokrajine. Deželni stanovi so potem prisegli zvestobo novemu vla
darju pred Ferdinandovimi odposlanci.
[(ss. 96–106: Boji s Turki 1522–64. Ferdinandova smrt.)]
s. 104: Kranjci se pa niso bojevali samo proti Turkom, ampak tudi
drugod. Tako jih nahajamo v cesarski vojski, ki se je l. 1547. bojevala
zoper protestantsko šmalkaldsko zavezo.
s. 106: L. 1564. je umrl Ferdinand I. Za njegovega vladanja je
Kranjsko mnogo trpelo po turških navalih, a tudi po kobilicah in
hudi kugi. Širila se je pa v tem času tudi protestantska vera po deželi
in našla mnogo pristašev.
(ss. 107–12)
1 Reformacija na Kranjskem za Ferdinanda I.
2 Lutrova vera ni imela le na Nemškem mnogo pristašev, ampak
se je razširila tudi po drugih državah in deželah. Na Avstrijskem
je Ferdinand I. že zgodaj prepovedal razširjenje Lutrovih spisov in
186
