Page 195 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 195
FRANC ORO@EN
(ss. 112–22)
18 Najdvojvoda Karol, notranjeavstrijski vladar (1564–1590)
19 Pred smrtjo je Ferdinand I. razdelil avstrijske dežele med svoje
tri sinove. Najstarejši sin Maksimilijan II. je dobil Dolenje- in Go
renje-Avstrijsko, češke in ogrske dežele in je tudi postal nemški cesar;
Ferdinand je dobil Tirolsko in Prednje Avstrijsko, Karol pa Notranje
Avstrijsko, to je Štajersko, Koroško, Kranjsko, Goriško in Primor
sko s Pazinsko grofijo. Karol je bil ustanovitelj takozvane notranje
avstrijske habsburške vrste in je stoloval v Gradcu. Kranjski stanovi
so mu še pred Ferdinandovo smrtjo v Ljubljani prisegli zvestobo;
zahtevali so svobodno bogoslužje, a tej zahtevi se Karol ni vdal.
[19a Ferdinand I. je razdelil avstrijske dežele med svoje tri sinove.
Karol je dobil Notranje Avstrijsko, to je Štajersko, Koroško, Kranj
sko, Goriško in Primorsko s Pazinsko grofijo.
20 Vojvodina Kranjska je od l. 1564. do 1740. obsegala Go
renjsko, Srednje Kranjsko ali Notranjsko in Dolenjsko (Slovensko
krajino) s Kočevsko grofijo. Notranjsko je obsegalo konfinije: Metli
ško grofijo, Pivko, Postojinsko- in Vipavsko glavarstvo in Avstrijsko
Istro (Pazinsko- in Kastavsko grofijo). Enklavna posestva (osredke)
so imeli naslednji cerkveni deželni stanovi: Brižinska škofija (Loko),
Briksenska škofija (Bled), Tržaška škofija, Pičanska škofija in Nem
škega viteškega reda komende.
21 Po Trubarju zasnovana cerkvena ustava je bila povod razporu
protestantov z nadvojvodo Karolom, ki je naglašal, da spada ureditev
cerkvene ustave med njegove vladarske pravice. Poslal je stanovom
pismeni ukaz, da morajo Trubarja in druge protestantske propo
vednike izgnati. Stanovi so prosili cesarja Maksimilijana II., da pre
preči izvršitev tega ukaza. Cesarjevo posredovanje in v Ljubljani
razs ajajoča kuga sta v toliko pomogli, da je bil TRUBAR šele l. 1565.
izgnan. Virtemberški vojvoda mu je podelil župnijo v Laufenu ob
Nekarju in potem v Derendingenu pri Tibingah, kjer je bil bliže
slovanske tiskarne. Zapustil je v Ljubljani precejšnjo knjižnico, katero
so prevzeli deželni stanovi in ž njo ustanovili prvo javno knjižnico.
Leta 1566. je prišel Trubar še enkrat z nadvojvodovim dovoljenjem
193
(ss. 112–22)
18 Najdvojvoda Karol, notranjeavstrijski vladar (1564–1590)
19 Pred smrtjo je Ferdinand I. razdelil avstrijske dežele med svoje
tri sinove. Najstarejši sin Maksimilijan II. je dobil Dolenje- in Go
renje-Avstrijsko, češke in ogrske dežele in je tudi postal nemški cesar;
Ferdinand je dobil Tirolsko in Prednje Avstrijsko, Karol pa Notranje
Avstrijsko, to je Štajersko, Koroško, Kranjsko, Goriško in Primor
sko s Pazinsko grofijo. Karol je bil ustanovitelj takozvane notranje
avstrijske habsburške vrste in je stoloval v Gradcu. Kranjski stanovi
so mu še pred Ferdinandovo smrtjo v Ljubljani prisegli zvestobo;
zahtevali so svobodno bogoslužje, a tej zahtevi se Karol ni vdal.
[19a Ferdinand I. je razdelil avstrijske dežele med svoje tri sinove.
Karol je dobil Notranje Avstrijsko, to je Štajersko, Koroško, Kranj
sko, Goriško in Primorsko s Pazinsko grofijo.
20 Vojvodina Kranjska je od l. 1564. do 1740. obsegala Go
renjsko, Srednje Kranjsko ali Notranjsko in Dolenjsko (Slovensko
krajino) s Kočevsko grofijo. Notranjsko je obsegalo konfinije: Metli
ško grofijo, Pivko, Postojinsko- in Vipavsko glavarstvo in Avstrijsko
Istro (Pazinsko- in Kastavsko grofijo). Enklavna posestva (osredke)
so imeli naslednji cerkveni deželni stanovi: Brižinska škofija (Loko),
Briksenska škofija (Bled), Tržaška škofija, Pičanska škofija in Nem
škega viteškega reda komende.
21 Po Trubarju zasnovana cerkvena ustava je bila povod razporu
protestantov z nadvojvodo Karolom, ki je naglašal, da spada ureditev
cerkvene ustave med njegove vladarske pravice. Poslal je stanovom
pismeni ukaz, da morajo Trubarja in druge protestantske propo
vednike izgnati. Stanovi so prosili cesarja Maksimilijana II., da pre
preči izvršitev tega ukaza. Cesarjevo posredovanje in v Ljubljani
razs ajajoča kuga sta v toliko pomogli, da je bil TRUBAR šele l. 1565.
izgnan. Virtemberški vojvoda mu je podelil župnijo v Laufenu ob
Nekarju in potem v Derendingenu pri Tibingah, kjer je bil bliže
slovanske tiskarne. Zapustil je v Ljubljani precejšnjo knjižnico, katero
so prevzeli deželni stanovi in ž njo ustanovili prvo javno knjižnico.
Leta 1566. je prišel Trubar še enkrat z nadvojvodovim dovoljenjem
193
