Page 198 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 198
BILO JE POVEDANO
[(ss. 117-18: 37-40 vojna s Turki)]
41 Leta 1576. je umrl cesar Maksimilijan II., s katerim so tudi
kranjski protestantje izgubili mogočnega zaščitnika. Njegovo mnenje
o verski svobodi razvidimo iz naslednjega dejstva. Ko se je nekoč
saksonski izborni knez izrazil, da hoče samo take sluge imeti, ki to
verujejo, kar on veruje, mu je odgovoril Maksimilijan II.: »Tega si ne
prisvajam, ker nimam moči nad vestmi in ne smem nikogar siliti k
veri.« Nasledil ga je njegov sin Rudolf II.
Bruck ob Muri: pacifikacija
42 Nadvojvodo Karola so trle vedno večje skrbi zaradi pretečih
turških navalov, in tako je versko vprašanje postalo nekoliko manj
važno. Od l. 1577. do 1578. je bil Karol na čelu vse obmejne brambe
in zaraditega si je moral zagotoviti pomoč notranjeavstrijskih dežel.
Že na državnem zboru v Regensburgu l. 1576. so poslanci pripoznali
potrebo državne pomoči zoper Turke, in tudi pri dunajskih posve
tovanjih v naslednjem letu se je nadvojvoda prepričal, da mu je pomoč
deželnih stanov zoper Turke neobhodno potrebna. Turki so zopet
pogostoma napadali Hrvaško, in tudi Kranjci niso bili varni pred
njimi. Zato se je sklical l. 1578. deželni zbor notranjeavstrijskih dežel
v Bruck ob Muri.
43 Na tem deželnem zboru je vlada zahtevala, da naj odslej dežele
same skrbe za obrambo turške meje. Notranjeavstrijski poslanci
pa so odklonili to zahtevo, ako se prej ne ugodi njih pritožbam v
verskih rečeh. Zahtevali so svobodo vesti in svobodno izvrševanje
protestantske božje službe. Prisilili so nadvojvodo k ustni izjavi, da
dovoli plemenitnikom in njih družinam versko svobodo, v mestih
in trgih pa si pridržuje vso oblast, a ne namerava propovednikov
in šol v Gradcu, Ljubljani, Celovcu in Judenburgu odpraviti, tudi
ne bode zatiral meščanov in tržanov zaradi vere, a protestantje se
morajo mirno vesti nasproti katoličanom. Protestantje sicer niso
mogli doseči pismene izjave, a deželni stanovi so to izjavo zapisali
in dali vsaki deželi prepis te izjave, ki se imenuje bruška pacifikacija
in je podlaga pravnemu obstanku protestantske cerkve v notranje
avstrijskih deželah. Stanovi so dali v spomin tega dogodka skovati
196
[(ss. 117-18: 37-40 vojna s Turki)]
41 Leta 1576. je umrl cesar Maksimilijan II., s katerim so tudi
kranjski protestantje izgubili mogočnega zaščitnika. Njegovo mnenje
o verski svobodi razvidimo iz naslednjega dejstva. Ko se je nekoč
saksonski izborni knez izrazil, da hoče samo take sluge imeti, ki to
verujejo, kar on veruje, mu je odgovoril Maksimilijan II.: »Tega si ne
prisvajam, ker nimam moči nad vestmi in ne smem nikogar siliti k
veri.« Nasledil ga je njegov sin Rudolf II.
Bruck ob Muri: pacifikacija
42 Nadvojvodo Karola so trle vedno večje skrbi zaradi pretečih
turških navalov, in tako je versko vprašanje postalo nekoliko manj
važno. Od l. 1577. do 1578. je bil Karol na čelu vse obmejne brambe
in zaraditega si je moral zagotoviti pomoč notranjeavstrijskih dežel.
Že na državnem zboru v Regensburgu l. 1576. so poslanci pripoznali
potrebo državne pomoči zoper Turke, in tudi pri dunajskih posve
tovanjih v naslednjem letu se je nadvojvoda prepričal, da mu je pomoč
deželnih stanov zoper Turke neobhodno potrebna. Turki so zopet
pogostoma napadali Hrvaško, in tudi Kranjci niso bili varni pred
njimi. Zato se je sklical l. 1578. deželni zbor notranjeavstrijskih dežel
v Bruck ob Muri.
43 Na tem deželnem zboru je vlada zahtevala, da naj odslej dežele
same skrbe za obrambo turške meje. Notranjeavstrijski poslanci
pa so odklonili to zahtevo, ako se prej ne ugodi njih pritožbam v
verskih rečeh. Zahtevali so svobodo vesti in svobodno izvrševanje
protestantske božje službe. Prisilili so nadvojvodo k ustni izjavi, da
dovoli plemenitnikom in njih družinam versko svobodo, v mestih
in trgih pa si pridržuje vso oblast, a ne namerava propovednikov
in šol v Gradcu, Ljubljani, Celovcu in Judenburgu odpraviti, tudi
ne bode zatiral meščanov in tržanov zaradi vere, a protestantje se
morajo mirno vesti nasproti katoličanom. Protestantje sicer niso
mogli doseči pismene izjave, a deželni stanovi so to izjavo zapisali
in dali vsaki deželi prepis te izjave, ki se imenuje bruška pacifikacija
in je podlaga pravnemu obstanku protestantske cerkve v notranje
avstrijskih deželah. Stanovi so dali v spomin tega dogodka skovati
196
