Page 205 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 205
FRANC ORO@EN
sija zažgala v Ljubljani enajst voz protestantskih knjig; ostala pa je
še deželna knjižnica, katero so l. 1604. dobili jezuitje. Tudi v mestni
hiši shranjene slovenske knjige so dobili jezuitje, ki so jih nekoliko
sežgali, druge pa shranili. Početkom l. 1601. je reformacijska komisija
(škof Hren, deželni glavar Lenkovič in drugi) ukazala, da morajo
ljubljanski protestantski meščani v šestih tednih in treh dneh za
pustiti deželo. Le šest protestantov se je zopet povrnilo h katoliški
cerkvi, drugi so se pa rajši izselili. Protestantsko pokopališče, ki je
stalo na mestu prejšnje deželne bolnišnice, je dala komisija razdejati
in sežgati leseno ograjo.
75 Potem se je pa škof Hren lotil protireformacije na Gorenjskem
in je po gorenjskih mestih in trgih sam propovedoval in tako mnogo
ljudi zopet pridobil katoličanstvu. Trdovratnejše protestante so pa
z vojaško silo ali z zažuganim iztiranjem zopet privedli v katoliško
cerkev in jim uničili protestantske cerkve in pokopališča. Tako je
zopet katoličanstvo prodrlo v Kamniku. Škofji Loki, Kranju, Tržiču,
Kropi, Radovljici, Jesenicah, Fužinah (Belipeči) in Kranjski gori.
Protestantske kmete so vojaki po noči spravljali v ječe in podirali
njih hiše. Bilo je tudi strogo prepovedano, da se Kranjci udeleže
protestantskega bogoslužja zunaj deželnih mej.
[75a Potem se je knezoškof lotil protireformacije na Gorenjskem,
kjer se je bil razširil Lutrov nauk v Kamniku, Škofji Loki, Kranju, Trži
ču, Kropi, Radovljici, Jesenicah, Fužinah (Beli peči) in Kranjski gori.]
76 Dne 6. septembra leta 1603. so se zbrali deželni stanovi
notranjeavstrijskih dežel v Gradcu in sklenili prošnjo do nadvojvode,
da odneha od strogega postopanja zoper protestante. Nadvojvoda
omahuje nekoliko časa, ker se boji, da se ne bi izselilo preveč pleme
nitašev. Pošlje torej prošnjo deželnih stanov papežu v Rim, da uvažuje
težavno nadvojvodovo stališče. Njegov svetovalec lavantinski škof
Stobaeus pa mu prigovarja, da ne sme odnehati, ker se ni bati iz
selitve plemenitašev, ki se gotovo zopet povrnejo v naročje katolišče
cerkve. Nadvojvoda zavrne nato prošnjo deželnih stanov in da tudi na
ponovljeno prošnjo l. 1604. nepovoljen odgovor. Ko pa je cesar Rudolf
II. l. 1609. s cesarskim pismo dovolil češkim protestantom versko
svobodo in jo je tudi nadvojvoda Matija dal avstrijskim protestantom,
so poslali notranjeavstrijski stanovi zopet prošnjo za versko svobodo
203
sija zažgala v Ljubljani enajst voz protestantskih knjig; ostala pa je
še deželna knjižnica, katero so l. 1604. dobili jezuitje. Tudi v mestni
hiši shranjene slovenske knjige so dobili jezuitje, ki so jih nekoliko
sežgali, druge pa shranili. Početkom l. 1601. je reformacijska komisija
(škof Hren, deželni glavar Lenkovič in drugi) ukazala, da morajo
ljubljanski protestantski meščani v šestih tednih in treh dneh za
pustiti deželo. Le šest protestantov se je zopet povrnilo h katoliški
cerkvi, drugi so se pa rajši izselili. Protestantsko pokopališče, ki je
stalo na mestu prejšnje deželne bolnišnice, je dala komisija razdejati
in sežgati leseno ograjo.
75 Potem se je pa škof Hren lotil protireformacije na Gorenjskem
in je po gorenjskih mestih in trgih sam propovedoval in tako mnogo
ljudi zopet pridobil katoličanstvu. Trdovratnejše protestante so pa
z vojaško silo ali z zažuganim iztiranjem zopet privedli v katoliško
cerkev in jim uničili protestantske cerkve in pokopališča. Tako je
zopet katoličanstvo prodrlo v Kamniku. Škofji Loki, Kranju, Tržiču,
Kropi, Radovljici, Jesenicah, Fužinah (Belipeči) in Kranjski gori.
Protestantske kmete so vojaki po noči spravljali v ječe in podirali
njih hiše. Bilo je tudi strogo prepovedano, da se Kranjci udeleže
protestantskega bogoslužja zunaj deželnih mej.
[75a Potem se je knezoškof lotil protireformacije na Gorenjskem,
kjer se je bil razširil Lutrov nauk v Kamniku, Škofji Loki, Kranju, Trži
ču, Kropi, Radovljici, Jesenicah, Fužinah (Beli peči) in Kranjski gori.]
76 Dne 6. septembra leta 1603. so se zbrali deželni stanovi
notranjeavstrijskih dežel v Gradcu in sklenili prošnjo do nadvojvode,
da odneha od strogega postopanja zoper protestante. Nadvojvoda
omahuje nekoliko časa, ker se boji, da se ne bi izselilo preveč pleme
nitašev. Pošlje torej prošnjo deželnih stanov papežu v Rim, da uvažuje
težavno nadvojvodovo stališče. Njegov svetovalec lavantinski škof
Stobaeus pa mu prigovarja, da ne sme odnehati, ker se ni bati iz
selitve plemenitašev, ki se gotovo zopet povrnejo v naročje katolišče
cerkve. Nadvojvoda zavrne nato prošnjo deželnih stanov in da tudi na
ponovljeno prošnjo l. 1604. nepovoljen odgovor. Ko pa je cesar Rudolf
II. l. 1609. s cesarskim pismo dovolil češkim protestantom versko
svobodo in jo je tudi nadvojvoda Matija dal avstrijskim protestantom,
so poslali notranjeavstrijski stanovi zopet prošnjo za versko svobodo
203
