Page 214 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 214
RAZGLEDI, VPOGLEDI
švicarskimi – in seveda slovenskimi – reformatorji. Omenim le Wick
lifa, Husa. Savonarola, Wald Petra. Ni mi potrebno posebej reči, da so
gorele tudi grmade, na katerih sta se znašla dva od imenovanih (Hus
in Savonarola). Kljub temu, da je vsaka drugačnost, vsaka zahteva po
spremembi v cerkvenem učenju, življenju in verovanju (ne samovoljna
zahteva, temveč podkrepljena z biblično besedo in z razmerami) bila
zavržena in obsojena, je do sprememb le prišlo.
Reformatorji, na čelu z Luthrom, so namreč želeli živeti bolj
evagelijsko življenje, želeli so se vrniti k bibličnim koreninam. Nika
kor niso želeli ustanavljati neke nove Cerkve, temveč ostati v eni
Kristusovi Cerkvi, ki naj bi v svojem nauku, v svojem liturgičnem
in verskem življenju opustila tiste primesi, ki niso v skladu s Svetim
pismom, predvsem z Novo zavezo.
Leta 1530 so nemški reformatorji naredili še poslednji poskus,
da bi njihovo učenje bilo priznano kot posebna oblika verovanja,
ki ni v nasprotju s katoliškim naukom oziroma s Svetim pismom. O
spornih zadevah pa bi potekal dialog. Žal je bila Augsburška veroizpoved
zavrnjena. Katoliška cerkev ob sebi ni marala nikogar.
Navidezni verski mir, sklenjen v Augsburgu leta 1555, je zace
mentiral razkol v katoliški Cerkvi in nova tvorba v krščanstvu je
postala evangeličasnka ali luteranska Cerkev.
Uresničevati se je začelo načelo »Cuius regio, eius religio« (Čigar
oblast, tistega vera). Nikakor pa ta verski mir ni prinesel enako
pravnosti evangeličanski Cerkvi s katoliško. Bil je veljaven le za
nekatere nemške dežele. Za dežele, kjer so vladali Habsburžani, je bil
skoraj brez vpliva, še posebej na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem,
Vipavsko-Goriškem, kajti tukaj so vsi »vladarji« bili katoličani.
Za novo tvorbo v zgodovini krščanstva (mišljena je le evange
ličanska ali luteranska Cerkev, čeprav sta se v tej dobi pojavili še dve
drugi tvorbi: reformirana ali kalvinska in anglikanska Cerkev) je bilo
treba marsikaj narediti. In kaj so reformatorji za delovanje, življenje,
verovanje, za obstoj in za rast te nove tvorbe naredili? Tu navajam le
nekaj ključnih dejstev.
1. Tvorbo, ki ji pravimo evangeličanska Cerkev, so na novo defi
nirali. Če bi to grafično prikazali, bi rekli, da so od priramide prešli
na krog. Cerkev torej ne tvori vrh, vsi ostali pa so pod njim, ampak
212
švicarskimi – in seveda slovenskimi – reformatorji. Omenim le Wick
lifa, Husa. Savonarola, Wald Petra. Ni mi potrebno posebej reči, da so
gorele tudi grmade, na katerih sta se znašla dva od imenovanih (Hus
in Savonarola). Kljub temu, da je vsaka drugačnost, vsaka zahteva po
spremembi v cerkvenem učenju, življenju in verovanju (ne samovoljna
zahteva, temveč podkrepljena z biblično besedo in z razmerami) bila
zavržena in obsojena, je do sprememb le prišlo.
Reformatorji, na čelu z Luthrom, so namreč želeli živeti bolj
evagelijsko življenje, želeli so se vrniti k bibličnim koreninam. Nika
kor niso želeli ustanavljati neke nove Cerkve, temveč ostati v eni
Kristusovi Cerkvi, ki naj bi v svojem nauku, v svojem liturgičnem
in verskem življenju opustila tiste primesi, ki niso v skladu s Svetim
pismom, predvsem z Novo zavezo.
Leta 1530 so nemški reformatorji naredili še poslednji poskus,
da bi njihovo učenje bilo priznano kot posebna oblika verovanja,
ki ni v nasprotju s katoliškim naukom oziroma s Svetim pismom. O
spornih zadevah pa bi potekal dialog. Žal je bila Augsburška veroizpoved
zavrnjena. Katoliška cerkev ob sebi ni marala nikogar.
Navidezni verski mir, sklenjen v Augsburgu leta 1555, je zace
mentiral razkol v katoliški Cerkvi in nova tvorba v krščanstvu je
postala evangeličasnka ali luteranska Cerkev.
Uresničevati se je začelo načelo »Cuius regio, eius religio« (Čigar
oblast, tistega vera). Nikakor pa ta verski mir ni prinesel enako
pravnosti evangeličanski Cerkvi s katoliško. Bil je veljaven le za
nekatere nemške dežele. Za dežele, kjer so vladali Habsburžani, je bil
skoraj brez vpliva, še posebej na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem,
Vipavsko-Goriškem, kajti tukaj so vsi »vladarji« bili katoličani.
Za novo tvorbo v zgodovini krščanstva (mišljena je le evange
ličanska ali luteranska Cerkev, čeprav sta se v tej dobi pojavili še dve
drugi tvorbi: reformirana ali kalvinska in anglikanska Cerkev) je bilo
treba marsikaj narediti. In kaj so reformatorji za delovanje, življenje,
verovanje, za obstoj in za rast te nove tvorbe naredili? Tu navajam le
nekaj ključnih dejstev.
1. Tvorbo, ki ji pravimo evangeličanska Cerkev, so na novo defi
nirali. Če bi to grafično prikazali, bi rekli, da so od priramide prešli
na krog. Cerkev torej ne tvori vrh, vsi ostali pa so pod njim, ampak
212
