Page 219 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 219
LUDVIK JO[AR
In zdaj še nekaj besed o vplivu reformacije na teologijo.
Že najmlajši veroizpovedni spis Formula konkordije nam pokaže,
kako težko je v pluralizmu mišljenj, kjer ni vrhovnega cerkvenega
učiteljstva, priti do konsenza. Tako je reformacija utrla pot različnim
teološkim smerem. Tu moramo seveda ostati na nemško govorečem
območju.
V času reformacije je luteranska teologija nastajala v konfrotaciji
s katoliško oziroma s katoliškim cerkvenim naukom. Tako v Luthr o
vi ali luteranski teologiji zasledimo štiri značilnosti, ki so po mojem
nove:
a) osebni odnos med človekom in Bogom (brez posredništva)
b) Kristus, edina glava Cerkve
c) odkritje milostnega Boga (opravičenje človeka grešnika)
č) edina avtoriteta v Cerkvi je Božja beseda (zakon in Evangelij,
slednji na prvem mestu.).
To »četverno ogrodje« je spremljalo razvoj teolgije v vsej nadaljnji
zgodovini. Navedel bom le nekaj najpomembnejših teoloških smeri
v protestatnski teologiji.
Takoj za reformacijo, na koncu 16. in v začetku 17. stoletja, se je
pojavila »protestantska sholastika«. Tako namreč imenuje »luteran
sko ortodoksijo« znani teolog Tillich. Značilnost te teologije je iz
oblikovanje »čistega nauka«. Biblija dobiva absolutno avtoriteto, pod
pkrepljena je z verbalno inspiracijo, kar pri Luthru komajda najdemo.
Tej ortodoksni teologiji je sledila nova smer, in sicer pietizem. Tu se
teologija obrača od dogmatike k etiki, čeprav dogmatike ne zavrača,
toda ni v ospredju; obenem se začenja teologija misijona.
V 19. stoletju se pojavi znana »liberalna teologija«, ki se deloma
nadaljuje tudi v dvajsetem stoletju. Dvajseto stoletje je stoletje novih
teologij, kot je nekdo zapisal. Pojavi se »zgodovinsko-kritična me
-tod a«, predvsem uporabna pri nastanku in razumevanju bibličnih
tekstov. Teologijo pojmujejo kot znanost, neodvisno od cerkvenega
vodstva.
Malo revolucijo v teologiji je povzročil teolog Rudolf Bultmann
(1884–1976) s svojo radikalno kritiko bibličnih tekstov, s svojo »de
mitologizacijo«. Bistvo te smeri v teologije je: »Novozavezno spo
ročilo je treba osvoboditi mitov, da ga potem sodoben človek lahko
217
In zdaj še nekaj besed o vplivu reformacije na teologijo.
Že najmlajši veroizpovedni spis Formula konkordije nam pokaže,
kako težko je v pluralizmu mišljenj, kjer ni vrhovnega cerkvenega
učiteljstva, priti do konsenza. Tako je reformacija utrla pot različnim
teološkim smerem. Tu moramo seveda ostati na nemško govorečem
območju.
V času reformacije je luteranska teologija nastajala v konfrotaciji
s katoliško oziroma s katoliškim cerkvenim naukom. Tako v Luthr o
vi ali luteranski teologiji zasledimo štiri značilnosti, ki so po mojem
nove:
a) osebni odnos med človekom in Bogom (brez posredništva)
b) Kristus, edina glava Cerkve
c) odkritje milostnega Boga (opravičenje človeka grešnika)
č) edina avtoriteta v Cerkvi je Božja beseda (zakon in Evangelij,
slednji na prvem mestu.).
To »četverno ogrodje« je spremljalo razvoj teolgije v vsej nadaljnji
zgodovini. Navedel bom le nekaj najpomembnejših teoloških smeri
v protestatnski teologiji.
Takoj za reformacijo, na koncu 16. in v začetku 17. stoletja, se je
pojavila »protestantska sholastika«. Tako namreč imenuje »luteran
sko ortodoksijo« znani teolog Tillich. Značilnost te teologije je iz
oblikovanje »čistega nauka«. Biblija dobiva absolutno avtoriteto, pod
pkrepljena je z verbalno inspiracijo, kar pri Luthru komajda najdemo.
Tej ortodoksni teologiji je sledila nova smer, in sicer pietizem. Tu se
teologija obrača od dogmatike k etiki, čeprav dogmatike ne zavrača,
toda ni v ospredju; obenem se začenja teologija misijona.
V 19. stoletju se pojavi znana »liberalna teologija«, ki se deloma
nadaljuje tudi v dvajsetem stoletju. Dvajseto stoletje je stoletje novih
teologij, kot je nekdo zapisal. Pojavi se »zgodovinsko-kritična me
-tod a«, predvsem uporabna pri nastanku in razumevanju bibličnih
tekstov. Teologijo pojmujejo kot znanost, neodvisno od cerkvenega
vodstva.
Malo revolucijo v teologiji je povzročil teolog Rudolf Bultmann
(1884–1976) s svojo radikalno kritiko bibličnih tekstov, s svojo »de
mitologizacijo«. Bistvo te smeri v teologije je: »Novozavezno spo
ročilo je treba osvoboditi mitov, da ga potem sodoben človek lahko
217
