Page 215 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 215
LUDVIK JO[AR
Cerkev tvori krog, v njem so ljudje drug ob drugem, vsak s svojo
posebno nalogo. Zato so tudi zapisali: »Cerkev je skupnost verujočih,
kjer se evangelij čisto oznanja in se zakramenti podeljujejo na podlagi
evangelija«. (VII. člen Augsburške veropizpovedi.)
Cerkev za reformatorje gotovo ni bila le človeška ustanova, ampak
»creatura verbi« (stvaritev Božje besede), kot so zapisali. V Cerkvi
obstaja le ena služba, o kateri so zapisali, da je »božjega prava«
(nastavljena od Jezusa), in sicer služba oznanjevanja evangelija in
podeljevanja zakramentov (duhovniška ali pridigarska služba).
Zato znamenje Cerkve (notae ecclesie) niso take ali drugačne hie
rarhične službe in dokončne verske resnice (dogme), ampak so to
sledeča znamenja: evangelij (njegovo oznanjevanje); zakrament
svetega krsta; zakrament oltarja (Gospodove večerje); ključ
(odpuščanje in tudi zadržanje grehov); vocatio (poklicanje osebe
za opravljanje cerkvene službe – ordinacija); molitev; javno
slavljenje in hvaljenje Boga (božja služba); trpljenje (mišljeno je
žrtvovanje za sočloveka ter sprejetje osebnega trpljenja, tudi v zvezi
s preganjanjem; tako Luther).
2. Kljub svobodi duha, ki so ga zagovarjali, kljub neenotni Cerk
vi, kajti reformacija ni prinesla cerkvenega bloka, ampak deželne
Cerkve, samostojne nacionalne Cerkve (ponekod preveč vezane
na posvetno gosposko oblast), pa so ustvarili okvirno teološko-
cerkveno učenje, ki sicer ni pomenilo dogme, ampak le smerokaz
za njihovo verovanje in življenje. To so zbrali, seveda po dolgih
pogovorih, razpravah in tudi sporih, v prvi skupni veroizpovedni
knjigi, imenovani Knjiga sloge (nemško Konkordienbuch). Izšla je leta
1580, ob 50. obletnici Augsburške veroizpovedi. Naslovi spisov, ki jih
vsebuje Knjiga sloge:
Trije starocerkveni simboli (apostolska, nicejsko-carigrajska in Atana
zijeva veroizpoved); Augsburška veroizpoved in njen zagovor imenovan
Apologija; Luthrovi šmalkaldski členi; Traktakt o papeževi moči in oblasti;
Mali in Veliki katekizem ter Formula konkordije. Ta zadnji, najmlajši
veroizpovedni spis, imenovan Formula sloge, je bil v notranjea vstrijskih
deželah, v katere so takrat spadele Kranjska, Štajerska in Koroška,
»razpoznavni znak« za pripadnost luteranstvu. Nalogo, da naj ta spis
v teh deželah podpišejo vsi duhovniki, pridigarji in šolniki, je prevzel
213
Cerkev tvori krog, v njem so ljudje drug ob drugem, vsak s svojo
posebno nalogo. Zato so tudi zapisali: »Cerkev je skupnost verujočih,
kjer se evangelij čisto oznanja in se zakramenti podeljujejo na podlagi
evangelija«. (VII. člen Augsburške veropizpovedi.)
Cerkev za reformatorje gotovo ni bila le človeška ustanova, ampak
»creatura verbi« (stvaritev Božje besede), kot so zapisali. V Cerkvi
obstaja le ena služba, o kateri so zapisali, da je »božjega prava«
(nastavljena od Jezusa), in sicer služba oznanjevanja evangelija in
podeljevanja zakramentov (duhovniška ali pridigarska služba).
Zato znamenje Cerkve (notae ecclesie) niso take ali drugačne hie
rarhične službe in dokončne verske resnice (dogme), ampak so to
sledeča znamenja: evangelij (njegovo oznanjevanje); zakrament
svetega krsta; zakrament oltarja (Gospodove večerje); ključ
(odpuščanje in tudi zadržanje grehov); vocatio (poklicanje osebe
za opravljanje cerkvene službe – ordinacija); molitev; javno
slavljenje in hvaljenje Boga (božja služba); trpljenje (mišljeno je
žrtvovanje za sočloveka ter sprejetje osebnega trpljenja, tudi v zvezi
s preganjanjem; tako Luther).
2. Kljub svobodi duha, ki so ga zagovarjali, kljub neenotni Cerk
vi, kajti reformacija ni prinesla cerkvenega bloka, ampak deželne
Cerkve, samostojne nacionalne Cerkve (ponekod preveč vezane
na posvetno gosposko oblast), pa so ustvarili okvirno teološko-
cerkveno učenje, ki sicer ni pomenilo dogme, ampak le smerokaz
za njihovo verovanje in življenje. To so zbrali, seveda po dolgih
pogovorih, razpravah in tudi sporih, v prvi skupni veroizpovedni
knjigi, imenovani Knjiga sloge (nemško Konkordienbuch). Izšla je leta
1580, ob 50. obletnici Augsburške veroizpovedi. Naslovi spisov, ki jih
vsebuje Knjiga sloge:
Trije starocerkveni simboli (apostolska, nicejsko-carigrajska in Atana
zijeva veroizpoved); Augsburška veroizpoved in njen zagovor imenovan
Apologija; Luthrovi šmalkaldski členi; Traktakt o papeževi moči in oblasti;
Mali in Veliki katekizem ter Formula konkordije. Ta zadnji, najmlajši
veroizpovedni spis, imenovan Formula sloge, je bil v notranjea vstrijskih
deželah, v katere so takrat spadele Kranjska, Štajerska in Koroška,
»razpoznavni znak« za pripadnost luteranstvu. Nalogo, da naj ta spis
v teh deželah podpišejo vsi duhovniki, pridigarji in šolniki, je prevzel
213
