Page 217 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 217
LUDVIK JO[AR
bil Trubarju in ostalim naklonjen. Trubar je bil odvisen od deželnih
stanov, oskrbnikov in odbornikov, ki nikakor niso bili vsi naklonjeni
reformaciji in novi Cerkvi. Res je, da so reformacijo podpirali nekateri
plemiči, predvsem turjaški grofje, toda tudi tukaj je hitro prišlo do
spremembe.
Kljub temu pa je bilo v približno 50 letih ustvarjeno veliko »teolo
škega gradiva« – od prvega katekizma, prek Artikulov, raznih predgo
vorov in uvodov do Dalmatinove Biblije in zadnje protestantske knjige,
Luthrove Hišne postile v Trubarjevem prevodu – in so bili zgrajeni
temelji za delovanje Cerkve.
Slovenska cerkev je bila v teh 50 letih resnično laična Cerkev,
Cerkev splošnega duhovništva, kajti pri njenem delovanju in vodenju
so sodelovali posvetni stanovi. Delovala je v izredno protirefor
mac ijskemu vzdušju. Privrženci nove Cerkve so na bruški verski
pomiritvi (v štajerskem Brucku leta 1578) prejeli od nadvojvode Karla
zagotovilo in pisno izjavo glede verske svobode, vendar pa je ta bila
le navidezna in je trajala komaj nekaj let. Od leta 1598 so se drug za
drugim vrstili izgoni pridigarjev in šolnikov.
Janez Vajkard Valvasor je v svoji knjigi Slava Vojvodine Kranjske
(1689) zapisal: »Zadnji udarec v srce pa je dobila evangeljska vera
na Kranjskem januarja 1601 v osrčju dežele, namreč v Ljubljani.
Tedaj sta od nadvojvode imenovana reformacijska komisarja,
njegova knježja milost, gospod Tomaž Hren, ljubljankski škof in
gospod Jurij Lenkovič, baron, deželni glavar kranjski, poveljnik
na Hrvaškem, poklicala predse vse meščane in prebivalce, med
njimi tudi uradnike slavnih deželnih stanov, ter naložila tistim,
ki so se priznavali k evangeljski veri, naj se v šestih tednih in treh
dneh odstranijo ne le iz mesta Ljubljane, temveč tudi iz vseh dežel
njegove svetlosti …«
Da so medtem bile uničene, tudi z ognjem, protestantske knjige,
ne bi želel govoriti. Tudi zadnji poskus stanov, da bi na dunajskem
dvoru dobili dovoljenje za svoje bogoslužje – leta 1610 – je prav tako
propadel, kajti »njegova knježnja svetlost je trdno sklenila, da ne bo
več trpela luteranske mušice v svojih deželah … Ko je tako luteranska
vera iz Kranjske izginila, je bila s tem tudi reformacija na kraju«
(Valvasor).
215
bil Trubarju in ostalim naklonjen. Trubar je bil odvisen od deželnih
stanov, oskrbnikov in odbornikov, ki nikakor niso bili vsi naklonjeni
reformaciji in novi Cerkvi. Res je, da so reformacijo podpirali nekateri
plemiči, predvsem turjaški grofje, toda tudi tukaj je hitro prišlo do
spremembe.
Kljub temu pa je bilo v približno 50 letih ustvarjeno veliko »teolo
škega gradiva« – od prvega katekizma, prek Artikulov, raznih predgo
vorov in uvodov do Dalmatinove Biblije in zadnje protestantske knjige,
Luthrove Hišne postile v Trubarjevem prevodu – in so bili zgrajeni
temelji za delovanje Cerkve.
Slovenska cerkev je bila v teh 50 letih resnično laična Cerkev,
Cerkev splošnega duhovništva, kajti pri njenem delovanju in vodenju
so sodelovali posvetni stanovi. Delovala je v izredno protirefor
mac ijskemu vzdušju. Privrženci nove Cerkve so na bruški verski
pomiritvi (v štajerskem Brucku leta 1578) prejeli od nadvojvode Karla
zagotovilo in pisno izjavo glede verske svobode, vendar pa je ta bila
le navidezna in je trajala komaj nekaj let. Od leta 1598 so se drug za
drugim vrstili izgoni pridigarjev in šolnikov.
Janez Vajkard Valvasor je v svoji knjigi Slava Vojvodine Kranjske
(1689) zapisal: »Zadnji udarec v srce pa je dobila evangeljska vera
na Kranjskem januarja 1601 v osrčju dežele, namreč v Ljubljani.
Tedaj sta od nadvojvode imenovana reformacijska komisarja,
njegova knježja milost, gospod Tomaž Hren, ljubljankski škof in
gospod Jurij Lenkovič, baron, deželni glavar kranjski, poveljnik
na Hrvaškem, poklicala predse vse meščane in prebivalce, med
njimi tudi uradnike slavnih deželnih stanov, ter naložila tistim,
ki so se priznavali k evangeljski veri, naj se v šestih tednih in treh
dneh odstranijo ne le iz mesta Ljubljane, temveč tudi iz vseh dežel
njegove svetlosti …«
Da so medtem bile uničene, tudi z ognjem, protestantske knjige,
ne bi želel govoriti. Tudi zadnji poskus stanov, da bi na dunajskem
dvoru dobili dovoljenje za svoje bogoslužje – leta 1610 – je prav tako
propadel, kajti »njegova knježnja svetlost je trdno sklenila, da ne bo
več trpela luteranske mušice v svojih deželah … Ko je tako luteranska
vera iz Kranjske izginila, je bila s tem tudi reformacija na kraju«
(Valvasor).
215
