Page 220 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 220
RAZGLEDI, VPOGLEDI
sprejme, ne da bi storil nasilje nad svojo vestjo.« Mislim, da mimo
Bultmannovih teoloških spoznanj ne more nobena teologija, ki želi
sodobnemu človeku približati novozavezno sporočilo – kerigmo.
Na vso protesatntsko teologijo je imel velik vpliv reformirani
teolog Karl Barth (1886–1968) kot zagovornik »dialektične teolo
gije«. Barth je bil velik nasprotnik vsake religije. Zanj je religija poskus
človeka, da »doseže Boga«, to pa je seveda v nasprotju z razodetjem.
Božje razodetje je Barth osredotočil na zgodovinskega Jezusa, kot na
»eno božjo besedo«.
Eksistencialna teologija, teologija upanja, teologija osvoboditve –
in še več bi jih lahko naštel – vse imajo nekako povezavo z reformac ijo,
ki nikoli ne sme prenehati, ne v teolgiji in ne v Cerkvi.
Reformacija je gotovo prispevala pomemben delež, da je teologija
postala ena od duhovnih znanosti. Teologija sicer želi nekaj povedati
o »absolutni transcendenci«, kakor je to o Bogu povedal imenovani
teolog Barth, zato predmet njenega raziskovanja ni empričen, torej ni
objekt marveč subjekt, vendar uporablja znanstvene metode in ravno
tako dosežke drugih vej v moderni znanosti. Verovanje namreč ni
nastalo izven našega empiričena sveta.
Slovenski duhovni svet je le obrobno seznanjem z reformacijsko in
protestantsko teologijo, čeprav se v zadnjih letih tudi to spreminja na
bolje. Evropa, kamor se tudi na Slovenskem vedno bolj premik amo, ne
bi bila to, kar je, če v njenem duhovnem ustvarjanju ne bi bila navzoča
protestantska teologija.
Duhovni svet, ki ga odkriva in posreduje protestantska teologija
(obe smeri: evangeličanska in reformirana), želi posameznikom in
skupnostim pomagati, da bi človeško življenje bilo prežeto, in to čim
bolj, s kulturo, s strpnostjo, s spravo, z ljubeznijo.
218
sprejme, ne da bi storil nasilje nad svojo vestjo.« Mislim, da mimo
Bultmannovih teoloških spoznanj ne more nobena teologija, ki želi
sodobnemu človeku približati novozavezno sporočilo – kerigmo.
Na vso protesatntsko teologijo je imel velik vpliv reformirani
teolog Karl Barth (1886–1968) kot zagovornik »dialektične teolo
gije«. Barth je bil velik nasprotnik vsake religije. Zanj je religija poskus
človeka, da »doseže Boga«, to pa je seveda v nasprotju z razodetjem.
Božje razodetje je Barth osredotočil na zgodovinskega Jezusa, kot na
»eno božjo besedo«.
Eksistencialna teologija, teologija upanja, teologija osvoboditve –
in še več bi jih lahko naštel – vse imajo nekako povezavo z reformac ijo,
ki nikoli ne sme prenehati, ne v teolgiji in ne v Cerkvi.
Reformacija je gotovo prispevala pomemben delež, da je teologija
postala ena od duhovnih znanosti. Teologija sicer želi nekaj povedati
o »absolutni transcendenci«, kakor je to o Bogu povedal imenovani
teolog Barth, zato predmet njenega raziskovanja ni empričen, torej ni
objekt marveč subjekt, vendar uporablja znanstvene metode in ravno
tako dosežke drugih vej v moderni znanosti. Verovanje namreč ni
nastalo izven našega empiričena sveta.
Slovenski duhovni svet je le obrobno seznanjem z reformacijsko in
protestantsko teologijo, čeprav se v zadnjih letih tudi to spreminja na
bolje. Evropa, kamor se tudi na Slovenskem vedno bolj premik amo, ne
bi bila to, kar je, če v njenem duhovnem ustvarjanju ne bi bila navzoča
protestantska teologija.
Duhovni svet, ki ga odkriva in posreduje protestantska teologija
(obe smeri: evangeličanska in reformirana), želi posameznikom in
skupnostim pomagati, da bi človeško življenje bilo prežeto, in to čim
bolj, s kulturo, s strpnostjo, s spravo, z ljubeznijo.
218
