Page 235 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 235
PRIMO@ KURET
SKLADATELJ
Ni znano, kdaj se je Theodor Elze začel ukvarjati z glasbo, zelo
verjetno pa že v mladosti v Nemčiji, kjer se je rodil. O njem kot glas
beniku piše v svoji knjigi Frau Musica in Krain (1877) zgodovinar Peter
Radics: »Theodor Elze je priljubljen kot glasbeni učitelj in znan v
širokih krogih kot skladatelj. Od njegovih skladb so posebno omembe
vredne velika sonata za klavir in violino op. 10, v rokopisu pa ima še
simfonije, godalne in moške kvartete, sonate za klavir, pesmi.« Radics
tudi omenja, da je bil Elze učenec F. Schneiderja, M. Hauptmanna, I.
Moschelesa in Dreyschocka. Predsednik ljubljanske Filharmonične
družbe in njen kronist dr. Friedrich Keesbacher omenja njegov ora
torij Petrus, ki je zdaj v Glasbenem oddelku ljubljanske NUK. V slov
enski glasbeni literaturi ga omenja Dragotin Cvetko v svoji Zgodovini
glasbene umentosti na Slovenskem III (Ljubljana 1960), o njem je pisal
podpisani v člankih Trubarjev raziskovalec Theodor Elze – skladatelj v
Muzikološkem zborniku XXII (Ljubljana 1986) in Theodor Elze – ein
protestantischer Pastor und Komponist in der Mitte des 19. Jahrhunderts in
Ljubljana/Laibach (Die Kirchenmusik in Südosteuropa, ur. Franz Metz,
2003). Omenja ga tudi leksikološka literatura (Bremers Handlexikon
der Musik, 1905; Slovenski biografski leksikon, 1925; Avstrijski
biografski leksikon, 1954)), o njem sta pisala pri nas še Fran Levec
(1878) in Anton Aškerc (1900) ter Luschin von Ebeng reuth v Carni-
oli (1908). Večina piše o njem kot o zgodov inarju reformacije, manj
se z njim ukvarjajo kot z glasbenikom, čeprav je v Ljubljani deloval
kot glasbeni učitelj, skladatelj, pianist in glasbeni kritik v časopisu
Laibacher Zeitung.
V svojem ljubljanskem času je Elze napisal vrsto del, ki segajo
tako na sakralno kot na posvetno področje. Po dosegljivih podatkih
naj bi šlo kar za 60 opusov, ki pa jih vseh ne poznamo. Njegova dela
so izhajala v različnih založbah (Jos. Blaznik v Ljubljani, C. A. Spina
na Dunaju, L. Fleischer v Pragi in v Leipzigu), veliko del je ostalo
v rokopisu. Elze se je podpisoval kot »organist in učitelj glasbe v Lju
bljani«, dokler je pač deloval v Ljubljani.
233
SKLADATELJ
Ni znano, kdaj se je Theodor Elze začel ukvarjati z glasbo, zelo
verjetno pa že v mladosti v Nemčiji, kjer se je rodil. O njem kot glas
beniku piše v svoji knjigi Frau Musica in Krain (1877) zgodovinar Peter
Radics: »Theodor Elze je priljubljen kot glasbeni učitelj in znan v
širokih krogih kot skladatelj. Od njegovih skladb so posebno omembe
vredne velika sonata za klavir in violino op. 10, v rokopisu pa ima še
simfonije, godalne in moške kvartete, sonate za klavir, pesmi.« Radics
tudi omenja, da je bil Elze učenec F. Schneiderja, M. Hauptmanna, I.
Moschelesa in Dreyschocka. Predsednik ljubljanske Filharmonične
družbe in njen kronist dr. Friedrich Keesbacher omenja njegov ora
torij Petrus, ki je zdaj v Glasbenem oddelku ljubljanske NUK. V slov
enski glasbeni literaturi ga omenja Dragotin Cvetko v svoji Zgodovini
glasbene umentosti na Slovenskem III (Ljubljana 1960), o njem je pisal
podpisani v člankih Trubarjev raziskovalec Theodor Elze – skladatelj v
Muzikološkem zborniku XXII (Ljubljana 1986) in Theodor Elze – ein
protestantischer Pastor und Komponist in der Mitte des 19. Jahrhunderts in
Ljubljana/Laibach (Die Kirchenmusik in Südosteuropa, ur. Franz Metz,
2003). Omenja ga tudi leksikološka literatura (Bremers Handlexikon
der Musik, 1905; Slovenski biografski leksikon, 1925; Avstrijski
biografski leksikon, 1954)), o njem sta pisala pri nas še Fran Levec
(1878) in Anton Aškerc (1900) ter Luschin von Ebeng reuth v Carni-
oli (1908). Večina piše o njem kot o zgodov inarju reformacije, manj
se z njim ukvarjajo kot z glasbenikom, čeprav je v Ljubljani deloval
kot glasbeni učitelj, skladatelj, pianist in glasbeni kritik v časopisu
Laibacher Zeitung.
V svojem ljubljanskem času je Elze napisal vrsto del, ki segajo
tako na sakralno kot na posvetno področje. Po dosegljivih podatkih
naj bi šlo kar za 60 opusov, ki pa jih vseh ne poznamo. Njegova dela
so izhajala v različnih založbah (Jos. Blaznik v Ljubljani, C. A. Spina
na Dunaju, L. Fleischer v Pragi in v Leipzigu), veliko del je ostalo
v rokopisu. Elze se je podpisoval kot »organist in učitelj glasbe v Lju
bljani«, dokler je pač deloval v Ljubljani.
233
