Page 237 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 237
PRIMO@ KURET
postal že aprila 1853 član družbe in da je 25. februarja 1858 Anton
Nedvěd zapel njegov samospev Ich küsse dich auf die Wangen. Elze je
na koncertih družbe nastopal tudi kot klavirski spremljevalec. Med
drugim je 8. decembra 1858 spremljal dunajskega violinskega virtuo
za Eduarda Rappoldija. O njegovem nastopu beremo v Laibacher
Zeitung naslednje: »Njegova igra je izvrstna, saj je malo pianistov, ki
bi klavirsko spremljavo tako podredilo solistu kakor naš Theodor
Elze.« O njegovem samospevu Ach! Ich sitzt mein Lieb und weint, ki so
ga izvedli 18. marca 1859 pa izvemo: »Samospev je lepo komponiran,
vendar je veljalo skladateljevo zanimanje manj melodiji in bolj sprem
ljavi, ki melodijo brez dvoma presega.« Čeprav je kritik priznal, da
je spremljava večkrat monotona, pa je po njegovem mnenju pesem
odvisna predvsem od melodije, spremljava mora učinek okrepiti.
In to je znal izvrstno narediti Schubert. Njegov samospev O sieh
mich nicht so lächelnd an je zapel 9. januarja 1863 amaterski pevec
dr. Friedrich Keesbacher, sicer primarij ljubljanske bolnišnice in po
memben član Filharmonične družbe, ob spremljavi pianista Antona
Nedvěda.
Elze je najprej nastopil kot glasbeni kritik. Ko je prišel v Ljublja
no Anton Nedvěd, je najprej postavil na noge moški zbor. Nastop
4. aprila 1857 je bil za dirigenta in zbor velik uspeh, saj je bil to po dol
gih letih prvi vokalni koncert. Theodor Elze je o tem koncertu pisal v
časopisu Laibacher Zeitung in menil, da je bil na splošno izveden v čast
dirigentu in pevcem. Ugotovil je sicer nekaj nenatančnosti pri vstopih
in intonacijskih motenj pri drugem tenorju in drugem basu. Posebej
se je pomudil pri vsaki pesmi posebej in izpostavil Nedvědovo skladbo
Abendständchen (Večerna podoknica), ki je češkega glasbenika pred
stavila kot skladatelja. Druga njegova skladba Venec slovanskih ljudskih
pesmi pa je bila za Elzeja nekoliko predolga, saj je trajala kar dvajset
minut. Motilo ga je, da besedilo ni bilo natisnjeno oz. prevedeno v
nemščino, saj bi tako »zanimanje za marsikatero lepo in ustrezno
melodijo še poraslo«. Nedvědu se je zahvalil, da je občinstvo seznanil z
delom slovanskega pevskega bogastva in z ljudskimi pesmimi, saj se je
to na filharmoničnem koncertu zgodilo prvič. Posebej pa je poudaril
njegovo dirigentsko znanje, ki je v »vsakem pogledu izvrstno; uspelo
mu je s svojim neutrudnim delom, da je moški zbor postal steber
235
postal že aprila 1853 član družbe in da je 25. februarja 1858 Anton
Nedvěd zapel njegov samospev Ich küsse dich auf die Wangen. Elze je
na koncertih družbe nastopal tudi kot klavirski spremljevalec. Med
drugim je 8. decembra 1858 spremljal dunajskega violinskega virtuo
za Eduarda Rappoldija. O njegovem nastopu beremo v Laibacher
Zeitung naslednje: »Njegova igra je izvrstna, saj je malo pianistov, ki
bi klavirsko spremljavo tako podredilo solistu kakor naš Theodor
Elze.« O njegovem samospevu Ach! Ich sitzt mein Lieb und weint, ki so
ga izvedli 18. marca 1859 pa izvemo: »Samospev je lepo komponiran,
vendar je veljalo skladateljevo zanimanje manj melodiji in bolj sprem
ljavi, ki melodijo brez dvoma presega.« Čeprav je kritik priznal, da
je spremljava večkrat monotona, pa je po njegovem mnenju pesem
odvisna predvsem od melodije, spremljava mora učinek okrepiti.
In to je znal izvrstno narediti Schubert. Njegov samospev O sieh
mich nicht so lächelnd an je zapel 9. januarja 1863 amaterski pevec
dr. Friedrich Keesbacher, sicer primarij ljubljanske bolnišnice in po
memben član Filharmonične družbe, ob spremljavi pianista Antona
Nedvěda.
Elze je najprej nastopil kot glasbeni kritik. Ko je prišel v Ljublja
no Anton Nedvěd, je najprej postavil na noge moški zbor. Nastop
4. aprila 1857 je bil za dirigenta in zbor velik uspeh, saj je bil to po dol
gih letih prvi vokalni koncert. Theodor Elze je o tem koncertu pisal v
časopisu Laibacher Zeitung in menil, da je bil na splošno izveden v čast
dirigentu in pevcem. Ugotovil je sicer nekaj nenatančnosti pri vstopih
in intonacijskih motenj pri drugem tenorju in drugem basu. Posebej
se je pomudil pri vsaki pesmi posebej in izpostavil Nedvědovo skladbo
Abendständchen (Večerna podoknica), ki je češkega glasbenika pred
stavila kot skladatelja. Druga njegova skladba Venec slovanskih ljudskih
pesmi pa je bila za Elzeja nekoliko predolga, saj je trajala kar dvajset
minut. Motilo ga je, da besedilo ni bilo natisnjeno oz. prevedeno v
nemščino, saj bi tako »zanimanje za marsikatero lepo in ustrezno
melodijo še poraslo«. Nedvědu se je zahvalil, da je občinstvo seznanil z
delom slovanskega pevskega bogastva in z ljudskimi pesmimi, saj se je
to na filharmoničnem koncertu zgodilo prvič. Posebej pa je poudaril
njegovo dirigentsko znanje, ki je v »vsakem pogledu izvrstno; uspelo
mu je s svojim neutrudnim delom, da je moški zbor postal steber
235
