Page 238 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 238
PORTRETI
Filharmonične družbe, pevcem se vidi, da mu sledijo z ljubeznijo in
privrženostjo«.
Filharmonična družba je že po njegovem odhodu iz Ljubljane
leta 1870 izvedla odlomek iz oratorija Petrus, ki pa pri tedanjem
ljubljanskem kritiku ni naletel na večje razumevanje: »Na šestem
konc ertu Filharmonične družbe je stopil pred javnost s prvim delom
svojega oratorija Petrus gospod Theodor Elze. To tveganje domačega
glasbenika vendarle prijateljsko pozdravljamo; radi bi priznali v naši
sredini živečemu mojstru višjo glasbeno nadarjenost; številke 1 (En
tree in zbor), 3. Arioso (Petrus) in 12 (zbor) potrjujejo to sposobnost;
vsekakor pa bi skladatelj dobro storil, ko bi dal delo pregledati v ora
torijskih zadevah izvedenemu glasbeniku zaradi temeljitih korekt ur,
kar se tiče instrumentacije in strukture sploh. Iz te vsekakor vredne
zasnove lahko omenimo pevski del, posebno tiste recitative, ki sta
jih iz posebne prijaznosti pela priljubljena operna pevka gospod ična
Rosen in baritonist gospod Schulz. S št. 9 (zbor) pa se ne moremo
sprijazniti. Gospoda Elzeja je občinstvo po koncu pohvalno sprejelo.«
Očitno je Elze prišel na izvedbo svojega dela ponovno v Ljubljano.
Elzejeve skladbe hranijo tudi v Avstrijski nacionalni knjižnici, v
glasbeni zbirki in v arhivu v dunajskem Musikvereinu, verejtno pa jih
je najti še kje, tiski pa so omenjeni v citiranih priročnikih.
Svojo sled je zapustil Elze tudi kot glasbeni učitelj, ki je poučeval
Frana Serafina Vilharja, sina Miroslava Vilharja in pozneje sklada
telja, ki se je uveljavil predvsem na Hrvaškem, doma pa ga cenimo kot
izvrstnega skladatelja samospevov na Prešernova besedila.
Da je poznal in cenil slovensko literaturo (ali vsaj Prešerna), kaže
njegova uglasbitev Prešernove pesmi Pod oknom, danes pozabljena
uglasbitev.
Elzejevo delo se giblje v romantičnih vodah. Vešče je obvladal
tehniko, njegova invencija je sveža, in čeravno je epigonska, je v skladu
s težnjami in potrebami časa in okolja, za katerega je ustvarjal.
V Ljubljano se je vrnil spet leta 1878 ob 25. obletnici posvetitve
cerkve. O tem beremo v letnem poročilu evangeličanske občine Ljub
ljana: »Von den eingeladenen Gästen … war zur grossen Freude der
Gemeinde deren erster Pfarrer, Herr Theodor Elze, die Einladung ge
folgt und von Venedig herübergekommen. Es hatte dessen Teiln ahme
236
Filharmonične družbe, pevcem se vidi, da mu sledijo z ljubeznijo in
privrženostjo«.
Filharmonična družba je že po njegovem odhodu iz Ljubljane
leta 1870 izvedla odlomek iz oratorija Petrus, ki pa pri tedanjem
ljubljanskem kritiku ni naletel na večje razumevanje: »Na šestem
konc ertu Filharmonične družbe je stopil pred javnost s prvim delom
svojega oratorija Petrus gospod Theodor Elze. To tveganje domačega
glasbenika vendarle prijateljsko pozdravljamo; radi bi priznali v naši
sredini živečemu mojstru višjo glasbeno nadarjenost; številke 1 (En
tree in zbor), 3. Arioso (Petrus) in 12 (zbor) potrjujejo to sposobnost;
vsekakor pa bi skladatelj dobro storil, ko bi dal delo pregledati v ora
torijskih zadevah izvedenemu glasbeniku zaradi temeljitih korekt ur,
kar se tiče instrumentacije in strukture sploh. Iz te vsekakor vredne
zasnove lahko omenimo pevski del, posebno tiste recitative, ki sta
jih iz posebne prijaznosti pela priljubljena operna pevka gospod ična
Rosen in baritonist gospod Schulz. S št. 9 (zbor) pa se ne moremo
sprijazniti. Gospoda Elzeja je občinstvo po koncu pohvalno sprejelo.«
Očitno je Elze prišel na izvedbo svojega dela ponovno v Ljubljano.
Elzejeve skladbe hranijo tudi v Avstrijski nacionalni knjižnici, v
glasbeni zbirki in v arhivu v dunajskem Musikvereinu, verejtno pa jih
je najti še kje, tiski pa so omenjeni v citiranih priročnikih.
Svojo sled je zapustil Elze tudi kot glasbeni učitelj, ki je poučeval
Frana Serafina Vilharja, sina Miroslava Vilharja in pozneje sklada
telja, ki se je uveljavil predvsem na Hrvaškem, doma pa ga cenimo kot
izvrstnega skladatelja samospevov na Prešernova besedila.
Da je poznal in cenil slovensko literaturo (ali vsaj Prešerna), kaže
njegova uglasbitev Prešernove pesmi Pod oknom, danes pozabljena
uglasbitev.
Elzejevo delo se giblje v romantičnih vodah. Vešče je obvladal
tehniko, njegova invencija je sveža, in čeravno je epigonska, je v skladu
s težnjami in potrebami časa in okolja, za katerega je ustvarjal.
V Ljubljano se je vrnil spet leta 1878 ob 25. obletnici posvetitve
cerkve. O tem beremo v letnem poročilu evangeličanske občine Ljub
ljana: »Von den eingeladenen Gästen … war zur grossen Freude der
Gemeinde deren erster Pfarrer, Herr Theodor Elze, die Einladung ge
folgt und von Venedig herübergekommen. Es hatte dessen Teiln ahme
236
