Page 241 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 241
MARKO KER[EVAN
Ob delu v Cerkvi se je ukvarjal s strokovnim in znanstvenim
raziskovanjem na področju teologije, zgodovine, literature in mi
gracijskih študij. Bil je sodelavec Svetopisemske družbe Slovenije
in več let njen podpredsednik, sodelavec Slovenske izseljenske ma-
tice in zunanji sodelavec pri Znanstveno-raziskovalnem centru
Slov ens ke akademije znanosti in umetnosti. Sodeloval je tudi pri
raziskav ah v okviru Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in bil
član strokovnega odbora za verstva pri uredništvu Enciklopedije
Slovenije, tako rekoč od njenih začetkov, od 5. zvezka do zadnjega,
16. zvezka.
S preselitvijo v Ljubljano leta 1966 se je začelo njegovo pionirsko
delo pri ustanavljanju Binkoštne cerkve v Ljubljani. Binkoštna
cerkev je do takrat živela le v prekmurskem vaškem okolju kot
plod prizadevanja Prekmurcev, povratnikov iz Amerike, kjer so med
obema vojnama postali člani binkoštnega gibanja in Binkoštne
cerkve. Danes si je težko predstavljati, koliko prizadevnosti, iz
najdljivosti, odrekanja, verjetno tudi ponižanja, je bilo potrebno, da
je v novem mestnem okolju in ob takratni, do cerkva in njihovega
dela vsaj neprijazni oblasti, materialno in duhovno zaživela nova
Binkoštna cerkev: od skromnih začetkov v stanovanjih do še vedno
skromne, a vendarle lastne in v ta namen usposobljene hiše (1990).
Hkratno ustanavljanje lastne družine in ustvarjanje osnovnih
pogojev za njeno življenje je težavnost samo stopnjevala. Pri tem
mu je do smrti leta 2004 zavzeto stala ob strani žena Helena, prav
tako iz družine binkoštnih vernikov v Prekmurju. Ob dveh otrocih
in ob tem, da je bila zaposlena kot delavka v tovarni, mu je bila
vseskozi v oporo in pomoč pri pastoralnem delu, z najrazličnejšimi
dejavnostmi – od organizacijskih do svetovalnih in družabnih –
ki jih tako delo zahteva od pastorjeve žene. Mož Mihael se ji je
po njeni smrti za izjemno požrtvovalnost zahvalil s knjigo, zelo
osebno napisanim in hkrati izčrpno dokumentiranem ženinim
življenjepisom – opisom skupne življenjske poti – ki je tudi sam
svojevrsten dokument zgodovine Binkoštne cerkve v Ljubljani in na
Slovenskem (Mihael Kuzmič, Ila, radi smo te imeli, Duhovna obzorja,
Ljubljana 2004). Gotovo so bile v oporo pri nastajanju Binkoštne
cerkve v Ljubljani tudi pastorjeve zveze z binkoštnimi cerkvami v
239
Ob delu v Cerkvi se je ukvarjal s strokovnim in znanstvenim
raziskovanjem na področju teologije, zgodovine, literature in mi
gracijskih študij. Bil je sodelavec Svetopisemske družbe Slovenije
in več let njen podpredsednik, sodelavec Slovenske izseljenske ma-
tice in zunanji sodelavec pri Znanstveno-raziskovalnem centru
Slov ens ke akademije znanosti in umetnosti. Sodeloval je tudi pri
raziskav ah v okviru Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in bil
član strokovnega odbora za verstva pri uredništvu Enciklopedije
Slovenije, tako rekoč od njenih začetkov, od 5. zvezka do zadnjega,
16. zvezka.
S preselitvijo v Ljubljano leta 1966 se je začelo njegovo pionirsko
delo pri ustanavljanju Binkoštne cerkve v Ljubljani. Binkoštna
cerkev je do takrat živela le v prekmurskem vaškem okolju kot
plod prizadevanja Prekmurcev, povratnikov iz Amerike, kjer so med
obema vojnama postali člani binkoštnega gibanja in Binkoštne
cerkve. Danes si je težko predstavljati, koliko prizadevnosti, iz
najdljivosti, odrekanja, verjetno tudi ponižanja, je bilo potrebno, da
je v novem mestnem okolju in ob takratni, do cerkva in njihovega
dela vsaj neprijazni oblasti, materialno in duhovno zaživela nova
Binkoštna cerkev: od skromnih začetkov v stanovanjih do še vedno
skromne, a vendarle lastne in v ta namen usposobljene hiše (1990).
Hkratno ustanavljanje lastne družine in ustvarjanje osnovnih
pogojev za njeno življenje je težavnost samo stopnjevala. Pri tem
mu je do smrti leta 2004 zavzeto stala ob strani žena Helena, prav
tako iz družine binkoštnih vernikov v Prekmurju. Ob dveh otrocih
in ob tem, da je bila zaposlena kot delavka v tovarni, mu je bila
vseskozi v oporo in pomoč pri pastoralnem delu, z najrazličnejšimi
dejavnostmi – od organizacijskih do svetovalnih in družabnih –
ki jih tako delo zahteva od pastorjeve žene. Mož Mihael se ji je
po njeni smrti za izjemno požrtvovalnost zahvalil s knjigo, zelo
osebno napisanim in hkrati izčrpno dokumentiranem ženinim
življenjepisom – opisom skupne življenjske poti – ki je tudi sam
svojevrsten dokument zgodovine Binkoštne cerkve v Ljubljani in na
Slovenskem (Mihael Kuzmič, Ila, radi smo te imeli, Duhovna obzorja,
Ljubljana 2004). Gotovo so bile v oporo pri nastajanju Binkoštne
cerkve v Ljubljani tudi pastorjeve zveze z binkoštnimi cerkvami v
239
