Page 38 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 38
RAZPRAVE, [TUDIJE
obročovane tih Sedemdesset, temuč iz tiga Judovskiga pisma jemle.
Iz kateriga je letu duje, Iz Egipta sem jest poklical muiga Synu, Inu,
Zakaj on bode Nazareus imenovan.
Razlog Trubarjevega ravnanja je razviden: Hieronimov prikaz iz
Vulgate naj predstavi posebnost tega evangelija, uvede naj tudi v
razumevanje razlik med tremi sinoptiki ter med njimi in Janezovim
evangelijem.
Nasploh je stališče protestantov do Hieronima v dva cepa: na
eni strani ga spoštujejo kot poznavalca, na drugi strani pa v Vulgati
vidijo samo pripomoček za branje, ne pa obvezujočega prevoda biblije,
obenem pa so skeptični do nekaterih njegovih stališč, kot razberemo
iz Luthrovih besed v Predgovoru k Novemu testamentu: »… je treba
odpraviti zablodo, da so štirje evangeliji in samo štirje evangelisti,«
in vsako pripodabljanje Novega testamenta Staremu testamentu,
kar »se je dalo slišati iz marsikaterega predgovora, tudi od svetega
Hieronima«. Sploh so za Luthra sinoptiki, ki se osredotočajo na
Jezusovo življenje in delo, v drugem planu, saj »poznati njegova dela
in življenjsko zgodbo še ne pomeni poznati pravi evangelij, zakaj s
tem še ne veš, da je premagal greh, smrt in hudiča«. »Janezov evangelij
in njegovo prvo pismo, Pavlova pisma, zlasti tista Rimljanom, Gala
čanom, Efežanom, ter prvo Petrovo pismo, to so knjige, ki ti kažejo
Kristusa in te uče vsega, kar ti je nujno vedeti in je odrešno, pa čeprav
bi ne videl nobene druge knjige in nauka ali slišal zanju.«
Da pa Trubar – v sodelovanju z Vergerijem in Andreaejem – uvaja
prevedeni evangelij s citatom iz Hieronima, lahko razumemo iz
njegove potrebe, da informacije, ki so bile dotlej dostopne le učenemu
delu duhovščine, prenese iz hierarhije med celotno božje ljudstvo.
Odlomek iz Hieronima mu daje oporišče za umeščanje evangelija v
zgradbo Novega testamenta, za iskanje tistega, kar bi moderni teologi
imenovali Sitz im Leben. In kakorkoli so lahko z današnjega stališča
Hieronimove teze problematične, so bile v 16. stoletju, ko se je tekstna
kritika šele začenjala, veljavne, teološko sporne pa v tendenci, ki je
Trubarjev odlomek ne kaže, da bi, kot pravi Luther, »iz Kristusa delale
Mojzesa, iz Evangelija pa Postavo«.1
1 V: Martin Luther: Tukaj stojim.Teološko-politični spisi, Krtina, Ljubljana 2002,
str. 12.
36
obročovane tih Sedemdesset, temuč iz tiga Judovskiga pisma jemle.
Iz kateriga je letu duje, Iz Egipta sem jest poklical muiga Synu, Inu,
Zakaj on bode Nazareus imenovan.
Razlog Trubarjevega ravnanja je razviden: Hieronimov prikaz iz
Vulgate naj predstavi posebnost tega evangelija, uvede naj tudi v
razumevanje razlik med tremi sinoptiki ter med njimi in Janezovim
evangelijem.
Nasploh je stališče protestantov do Hieronima v dva cepa: na
eni strani ga spoštujejo kot poznavalca, na drugi strani pa v Vulgati
vidijo samo pripomoček za branje, ne pa obvezujočega prevoda biblije,
obenem pa so skeptični do nekaterih njegovih stališč, kot razberemo
iz Luthrovih besed v Predgovoru k Novemu testamentu: »… je treba
odpraviti zablodo, da so štirje evangeliji in samo štirje evangelisti,«
in vsako pripodabljanje Novega testamenta Staremu testamentu,
kar »se je dalo slišati iz marsikaterega predgovora, tudi od svetega
Hieronima«. Sploh so za Luthra sinoptiki, ki se osredotočajo na
Jezusovo življenje in delo, v drugem planu, saj »poznati njegova dela
in življenjsko zgodbo še ne pomeni poznati pravi evangelij, zakaj s
tem še ne veš, da je premagal greh, smrt in hudiča«. »Janezov evangelij
in njegovo prvo pismo, Pavlova pisma, zlasti tista Rimljanom, Gala
čanom, Efežanom, ter prvo Petrovo pismo, to so knjige, ki ti kažejo
Kristusa in te uče vsega, kar ti je nujno vedeti in je odrešno, pa čeprav
bi ne videl nobene druge knjige in nauka ali slišal zanju.«
Da pa Trubar – v sodelovanju z Vergerijem in Andreaejem – uvaja
prevedeni evangelij s citatom iz Hieronima, lahko razumemo iz
njegove potrebe, da informacije, ki so bile dotlej dostopne le učenemu
delu duhovščine, prenese iz hierarhije med celotno božje ljudstvo.
Odlomek iz Hieronima mu daje oporišče za umeščanje evangelija v
zgradbo Novega testamenta, za iskanje tistega, kar bi moderni teologi
imenovali Sitz im Leben. In kakorkoli so lahko z današnjega stališča
Hieronimove teze problematične, so bile v 16. stoletju, ko se je tekstna
kritika šele začenjala, veljavne, teološko sporne pa v tendenci, ki je
Trubarjev odlomek ne kaže, da bi, kot pravi Luther, »iz Kristusa delale
Mojzesa, iz Evangelija pa Postavo«.1
1 V: Martin Luther: Tukaj stojim.Teološko-politični spisi, Krtina, Ljubljana 2002,
str. 12.
36
