Page 43 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 43
BO@IDAR DEBENJAK
Enota 3 gradi na tem dalje: ta Duh Božy, Kateri notri v’vas prebiva,
je v ljubeznivih Bratih zbudil eno tako dobro lakato inu žejo tiga svetiga
Evangelia, De ste vi nas prossili, naj prevedemo te svete Evangelije inu
Listuve (s protestantskim relativiranjem: koker so ty od tih Evangelistov
inu Jogrov pisani – spomnimo se na Luthrova nihanja v zvezi s Pismom
Hebrejcem in pa z Jakobovim pismom!). Prošnjo so utemeljili takole:
potehmal ta vekši del Ludi v’naši deželi druziga Jezika ne zna, samuč ta
Slovenski. To je sveta prošnja, ki so jo radi tar z’veselom uslišali, de vi
vidite, de smo s’celim sercom, so vsem teim kar od Buga imamo, pernaredni
vom služiti. Nadaljevanje bo sledilo, brž ko bo mogoče. Prispodoba, ki
sledi (enu mahinu Kossilce oli Južinica), meri na znano »dietetiko duše, in
to celo dobesedno: špižajte vaše Duše, ko pa bo prevod NT kompleten,
Tedaj vi bote mogli vaše duše napasti do sytosti.
Zaustavimo se tu z večjim komentarjem: Lubeznivi Bratje v tej pravi
Cerqui Božy tiga Slovenskiga Jezika so torej čutili eno tako dobro lakato
inu žejo tiga svetiga Evangelia, da so prosili za slovenski prevod Novega
testamenta, potehmal ta vekši del Ludi v’naši deželi druziga Jezika ne zna,
samuč ta Slovenski. Katera je ta naša dežela?
Že prvi Trubarjev tisk, Catechismus iz leta 1550, imenuje naslovnika,
na katerega se slovenski protestantizem obrača: Vsem Slovencom gnado,
myr, mylhost inu pravu spoznane božye skuzi Jezusa Kristusa prossim. V ta
katekizem in der windischenn Sprach [v slovenskem jeziku] je Trubar
le-te štuke iz svetiga pisma (inu nih izlage v’te peismi zložene), […] h’tim tudi
to litanio inu ano pridigo pustill prepisati v’naš jezik […] h’dob rumu vsem
mladim tar preprostim ludem naše dežele; katere dežele? Z adreso vsem
Slovencom se ujema le razlaga, da ta »naša dežela« ni le Kranjska, temveč
vse etnično območje »Slovencov«, torej tistih, ki govore »naš jezik«.
Skupni slovenski jezik (die windische Sprach) je torej naravno
pravna podlaga, ki presega obstoječe deželne meje, je naravna meja
te entitete. In že v Abecedariju 1550 pove, s kakšno pravico to trdi: jest,
kir sem tudi k animu starimu vom Slovencom naprej postavlen. To pravico
ima kot senior ali presbiter te prave Cerque Božye tiga Slovenskiga Jezika,
torej cerkve etničnih Slovencev. Naša dežela je določena naravno
pravno z mejami jezika in ne historičnopravno z deželnimi mejami.
Te Trubarjeve formulacije so zgodovinotvorne: nasproti historičnim
dednim deželam postavlja neko drugo dejanstvo: govorce sloven
41
Enota 3 gradi na tem dalje: ta Duh Božy, Kateri notri v’vas prebiva,
je v ljubeznivih Bratih zbudil eno tako dobro lakato inu žejo tiga svetiga
Evangelia, De ste vi nas prossili, naj prevedemo te svete Evangelije inu
Listuve (s protestantskim relativiranjem: koker so ty od tih Evangelistov
inu Jogrov pisani – spomnimo se na Luthrova nihanja v zvezi s Pismom
Hebrejcem in pa z Jakobovim pismom!). Prošnjo so utemeljili takole:
potehmal ta vekši del Ludi v’naši deželi druziga Jezika ne zna, samuč ta
Slovenski. To je sveta prošnja, ki so jo radi tar z’veselom uslišali, de vi
vidite, de smo s’celim sercom, so vsem teim kar od Buga imamo, pernaredni
vom služiti. Nadaljevanje bo sledilo, brž ko bo mogoče. Prispodoba, ki
sledi (enu mahinu Kossilce oli Južinica), meri na znano »dietetiko duše, in
to celo dobesedno: špižajte vaše Duše, ko pa bo prevod NT kompleten,
Tedaj vi bote mogli vaše duše napasti do sytosti.
Zaustavimo se tu z večjim komentarjem: Lubeznivi Bratje v tej pravi
Cerqui Božy tiga Slovenskiga Jezika so torej čutili eno tako dobro lakato
inu žejo tiga svetiga Evangelia, da so prosili za slovenski prevod Novega
testamenta, potehmal ta vekši del Ludi v’naši deželi druziga Jezika ne zna,
samuč ta Slovenski. Katera je ta naša dežela?
Že prvi Trubarjev tisk, Catechismus iz leta 1550, imenuje naslovnika,
na katerega se slovenski protestantizem obrača: Vsem Slovencom gnado,
myr, mylhost inu pravu spoznane božye skuzi Jezusa Kristusa prossim. V ta
katekizem in der windischenn Sprach [v slovenskem jeziku] je Trubar
le-te štuke iz svetiga pisma (inu nih izlage v’te peismi zložene), […] h’tim tudi
to litanio inu ano pridigo pustill prepisati v’naš jezik […] h’dob rumu vsem
mladim tar preprostim ludem naše dežele; katere dežele? Z adreso vsem
Slovencom se ujema le razlaga, da ta »naša dežela« ni le Kranjska, temveč
vse etnično območje »Slovencov«, torej tistih, ki govore »naš jezik«.
Skupni slovenski jezik (die windische Sprach) je torej naravno
pravna podlaga, ki presega obstoječe deželne meje, je naravna meja
te entitete. In že v Abecedariju 1550 pove, s kakšno pravico to trdi: jest,
kir sem tudi k animu starimu vom Slovencom naprej postavlen. To pravico
ima kot senior ali presbiter te prave Cerque Božye tiga Slovenskiga Jezika,
torej cerkve etničnih Slovencev. Naša dežela je določena naravno
pravno z mejami jezika in ne historičnopravno z deželnimi mejami.
Te Trubarjeve formulacije so zgodovinotvorne: nasproti historičnim
dednim deželam postavlja neko drugo dejanstvo: govorce sloven
41
