Page 82 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 82
RAZPRAVE, [TUDIJE
Andreaeju, svetniku na univerzi v Tübingenu, ki je Trubarja nemu
doma očrnil pri vojvodi. Vojvoda je Trubarju prepovedal objaviti
slovensko Cerkovno ordningo, ki je bila že pripravljena za tisk. Delo
je ukazal podrobno pregledati, da bi ugotovil, če je zaznamovano s
cving lijanskim duhovnim razumevanjem svetega obhajila. Leta 1564
je Trubar izjavil, da verjame v dejansko prisotnost Kristusovega telesa
in krvi v svetem obhajilu. Trubarjev slovenski življenjepisec Mirko
Rupel dvomi o iskrenosti tega spreobrnjenja: »… preveč je bil ujet v
začarani krog pravovernega luteranstva in premočno je bil povezan z
luteranskimi cerkvenimi in političnimi oblastmi, da bi lahko izstopil,
ne da bi škodoval sebi ali svojim rojakom.«27 Do tega spora je prišlo
prav takrat, ko je izšel heidelb erški katekizem in ko se je volilni knez
nagibal k veri reformiranih. Zato je bila ta tema še posebno občutljiva
v württemberški deželi, kjer je bil Trubar pastor.
Bullinger je to dogajanje pozorno spremljal in nedvomno si je
oddahnil, ko je leta 1566 cesar Maksimilijan II. ukazal mestu Regens
burgu, naj Vlačiću odreče gostoljubje,28 in ko je naslednjega leta umrl
Krelj. Po Kreljevi smrti so si v Regensburgu močno prizadevali, da
bi ga nasledil Gašper Melissander (1540–1586), prav tako nekdanji
Vlačićev študent in goreč gnoseoluteran. Toda domači veljaki iz
kranjskih deželnih stanov so se odločili povabiti mladega diplomi
ranca iz Tübingena, ki ga je izbral tudi Andreae in ki naj bi poskrbel,
da bo slovenska cerkev ostala zvesta Wurttembergu. Matija Klombner
(u. 1569), vpliven luteran iz Ljubljane, je leta 1568 v pismu Gallusu iz
Regensburga obtožil Trubarja, da se skriva za pismi, ki so preprečila
imenovanje Melissandra.29 Čeprav ne moremo nedvomno dokazati,
da je bil Trubar odgovoren za to, da predstojnik v Ljubljani ni postal
še en Vlačićev privrženec, Klombnerjeve obtožbe niso neutemljene.
Trubar se je zgledoval po Bullingerju, kateremu je bil Vlačić, tako kot
mnogim drugim teologom, trn v peti.
27 Mirko Rupel, Primož Trubar, (Beograd: Nolit, 1960), 212.
28 Gl. Luka Ilić, Matthias Flacius – An Underrated Slavic Reformer, Perichoresis:
The Theological Journal Published by the Center for Reformation Studies of
Emanuel University in Oradea 2 (2004), 109–116, citat 115.
29 Mirko Rupel, Povabilo in odpoved Gašperju Melissandru: Značilna epizoda v
razvoju slovenskega protestantizma, Slavistična revija 8 (1955), 209–224, citat 219.
80
Andreaeju, svetniku na univerzi v Tübingenu, ki je Trubarja nemu
doma očrnil pri vojvodi. Vojvoda je Trubarju prepovedal objaviti
slovensko Cerkovno ordningo, ki je bila že pripravljena za tisk. Delo
je ukazal podrobno pregledati, da bi ugotovil, če je zaznamovano s
cving lijanskim duhovnim razumevanjem svetega obhajila. Leta 1564
je Trubar izjavil, da verjame v dejansko prisotnost Kristusovega telesa
in krvi v svetem obhajilu. Trubarjev slovenski življenjepisec Mirko
Rupel dvomi o iskrenosti tega spreobrnjenja: »… preveč je bil ujet v
začarani krog pravovernega luteranstva in premočno je bil povezan z
luteranskimi cerkvenimi in političnimi oblastmi, da bi lahko izstopil,
ne da bi škodoval sebi ali svojim rojakom.«27 Do tega spora je prišlo
prav takrat, ko je izšel heidelb erški katekizem in ko se je volilni knez
nagibal k veri reformiranih. Zato je bila ta tema še posebno občutljiva
v württemberški deželi, kjer je bil Trubar pastor.
Bullinger je to dogajanje pozorno spremljal in nedvomno si je
oddahnil, ko je leta 1566 cesar Maksimilijan II. ukazal mestu Regens
burgu, naj Vlačiću odreče gostoljubje,28 in ko je naslednjega leta umrl
Krelj. Po Kreljevi smrti so si v Regensburgu močno prizadevali, da
bi ga nasledil Gašper Melissander (1540–1586), prav tako nekdanji
Vlačićev študent in goreč gnoseoluteran. Toda domači veljaki iz
kranjskih deželnih stanov so se odločili povabiti mladega diplomi
ranca iz Tübingena, ki ga je izbral tudi Andreae in ki naj bi poskrbel,
da bo slovenska cerkev ostala zvesta Wurttembergu. Matija Klombner
(u. 1569), vpliven luteran iz Ljubljane, je leta 1568 v pismu Gallusu iz
Regensburga obtožil Trubarja, da se skriva za pismi, ki so preprečila
imenovanje Melissandra.29 Čeprav ne moremo nedvomno dokazati,
da je bil Trubar odgovoren za to, da predstojnik v Ljubljani ni postal
še en Vlačićev privrženec, Klombnerjeve obtožbe niso neutemljene.
Trubar se je zgledoval po Bullingerju, kateremu je bil Vlačić, tako kot
mnogim drugim teologom, trn v peti.
27 Mirko Rupel, Primož Trubar, (Beograd: Nolit, 1960), 212.
28 Gl. Luka Ilić, Matthias Flacius – An Underrated Slavic Reformer, Perichoresis:
The Theological Journal Published by the Center for Reformation Studies of
Emanuel University in Oradea 2 (2004), 109–116, citat 115.
29 Mirko Rupel, Povabilo in odpoved Gašperju Melissandru: Značilna epizoda v
razvoju slovenskega protestantizma, Slavistična revija 8 (1955), 209–224, citat 219.
80
